Cyc-ev blog

Zmaga! Carigrad smo preživeli. Zanimivo mesto, ki pa je – vsaj pri meni – pustilo precej ciganski vtis.

V četrtek zvečer smo odpotovali z Brnika v Carigrad, let je bil povsem miren. Tako kot za cerija, je bil zame to tudi prvi let, do zadnjega nisem vedel, a mi bo reč všeč ali neprijetna. Izkazalo se je, da mi je – všeč. In to zelo, le čas med letom je bil zaradi prižganih luči v notranjosti letala precej dolgočasen, saj se ven skoraj ni videlo.
Zgodaj ponoči smo prišli na letališče komičnega imena – Ataturk. Sledil je nakup viz in pa kontrola. Precej zagnani so pri tem izgledali, meni je šlo pa že na smeh. Če ne bi vedel kje sem, bi človeku za šalterjem rekel “dve kepici sladoleda in limonado, prosim”.

S prihodom v hotel so se začele zanimivosti. Precej neprijetne, vsaj za naju s cerijem, s katerim sva bila v isti sobi. Takoj po prihodu v sobo, ki naj bi bila najina, sva začela preklinjati. Opazila sva namreč posteljo. Eno, 140cm. Ko sva bila že na tem, da bi žrebala, kdo bo spal na zunanji strani postelje (na tepihu), je prišel eden od sodelavcev in povedal, da so se zmotili in da morava z njim zamenjati sobo. Super … na tepihu torej ni nihče od naju spal. Sva pa oba spala v mrazu. Za razliko od prejšnje sobe, je bila v najini temperatura … no, sveža. Kot sva izvedela naslednje jutro, je imel to težavo še marsikdo. S klimo se ni dalo greti, odpiranje ventila na radiatorju pa ni spremenilo ničesar.

Naslednji dan je bil namenjen ogledovanju kulturnih centrov in ostalih znamenitosti. Začeli smo s hipodromom, nadaljevali z Ayo Sofyo, ki je bila sprva krščanska reč, pa so jo modernizirali. Križe stolkli dol in dodali ornamente, del notranjosti pa usmerili proti Meki. Naslednja znamenitost je bila cisterna. Je globoko pod tlemi, s toliko ribami, da bi jih kar s ponvijo lahko ven jemal.

Plava mošeja po kosilu je bila pa že kar neugodna stvar. Zaradi navad se je bilo potrebno seveda sezuti, kar je povsem OK. Kar ni OK je dejstvo, da po tleh ni kamen, pač pa tepih. Ta pa … no, bil je tak mehak, žmohten. Komaj sem zadržal čevapčiče v sebi.

V sultanovi palači teh težav ni bilo več, razstavljeno je bilo orožje in cel kup dragocenosti, ki pa jih niso pustili fotografirati. Začelo se je precej impresivno, potem se pa človek navadi in je vse “še en kup smaragdov” in “še en kup zlata”.

Po napornem dnevu je seveda sledila noč. Že pred večerjo smo šli na lastno pest na pijačo in pristali v neki luknji za katero nismo mogli z gotovostjo trditi, da ni morda kak gay bar. Verjetno sicer ni bil in je bila samo ura obiska neugodna – zgodnji smo bili. Po večerji se je tavanje po mestu nadaljevalo. Iskali smo vodne pipe in jih tudi našli. Kar se mene tiče, ugotovil tudi, da je reč povsem brez veze. In ker je bilo pivo zanič, zeblo me je pa ko cucka, sem pred večino odšel v hotel. Spat, ker sem vedel, da bo naslednji dan zelo dolg, nedelje pa nisem hotel v celoti prespati.
Sredi noči me je zbudilo strahovito smrčanje. Po kakšne pol minute šoka in misli “joj ceri, kaj tebi pijača dela” sem prižgal luč in ostrmel. V sobi je bil kr-en. Sicer “naš”, torej sodelavec iz drugega oddelka. Točneje, s Štajerske, kar vse skupaj pojasni. Kakorkoli že, vrata sem po cerijevem predlogu pustil priprta, so bila taka, da se je to dalo narediti, ne da bi se to od zunaj lahko opazilo. Zaradi tega je ceri, ki je v tistem času še veselo pil, dobil neljubo družbo v posteljo. Bujenje človeka je trajalo gotovo več kot deset minut. Počasi sem že obupaval in ga hotel kar zvleči s postelje skozi vrata in nekam na hodnik, dovolj daleč stran, da ga čez zaprta vrata ne bi slišal. K sreči je bujenje vseeno uspelo, naslednji dan pa tudi primopredaja jakne, denarnice, telefona in čevljev, ki so ostali v najini sobi.

Sobota ni bila več namenjena kulturi, pač pa nam je omogočila začutiti utrip Carigrada, kot je temu rekla vodička. Oziroma priti v stik s ciganjarijo, kot temu pravim jaz. Ta orientalski ritual nategovanja strank meni nikakor ni sedel in mi je ukradel še tisto nekaj volje po kakem nakupovanju. K sreči nisem imel nobene želje po čem določenem. Dopoldne smo si ogledali tržnici, najprej egipčansko, ki je bila še znosno majhna in posledično zanimiva. Tista glavna tržnica pa … joj prejoj. Res … gre za 8km poti oziroma hodnikov, notri je prek štiri tisoč trgovinic. Ne pretiravam dosti, če rečem, da je vsak peti prodajal isto robo. Zanesljivo pa ni bilo več kot deset različnih. Cunje, kič, začimbe, zlatnina, ponaredki. Pa jih loči med seboj, če jih moreš …! Ta tržnica mi je kmalu začela močno presedati, z nekaj sodelavci sem šel ven eno uro prej kot je bilo mišljeno. Odpravili smo se na pijačo, čas je bil bistveno bolje in prijetneje izkoriščen. Nič več vzklikov “good price for you, morning price!”.

V splošnem se to nakupovanje, sodeč po izkušnjah ostalih sodelavcev, lahko opiše nekako takole: začetna cena je nesmiselna, ideja je zbiti to ceno vsaj na polovico, nekatere reči še bistveno nižje. In ko se končno zmeniš glede cene, te nategnejo pri valuti. Cerija so zaradi tega vrgli iz ene luknje ven, ker se jim ni pustil. Meni … meni je bila pa všeč vroča čokolada izven tega bazarja.

Po kosilu, ki ga je bilo ponovno premalo, je bila na vrsti vožnja po Bosporju z ladjo. Kljub dežju je bilo kar lepo, čeprav z razgledom seveda ni bilo nič, svetloba je bila pa tudi taka, da so slike obale zrele za brisanje. Premalo svetlobe. V ožini je dež ponehal, se je pa okrepil veter in z njim valovi, tako da je vse skupaj postalo nekoliko bolj zanimivo, čepel sem na palubi pri kljunu in “afne guncal”.
Večerjo smo imeli v nočnem klubu, kjer so bile trebušne plesalke. V splošnem so bile preveč tolste. Z izjemo ene, ki je pa izgledala tako dobro, da se med njenim nastopom hrane še pritaknili nismo.
Isto noč, ob treh, smo se odpravili iz hotela nazaj v EU. Resno, kdor meni, da je Turčija EU material, je malo čez les. Še za na Balkan niso, če smo že pri tem …
Tudi povratni let je bil miren, čeprav so grozili s turbulencami. Jih ni bilo, ob osmih po lokalnem času pa sem se šel naspat.

Za konec morda še opozorilo. Zagovorniki džamije, bojte se vika in krika ob petih zjutraj, ko se mujezin dere s svojega minareta. In ko enkrat začne, tudi zlepa ne neha z dretjem. Splošni vtis je sicer super – v smislu zanimivega doživetja, hkrati sem pa vesel, da je vse to 1500km oddaljeno od nas.