Cyc-ev blog

Da ne bo govora samo o uniformiranih in neuniformiranih bedakih na cesti – nekaj lepšega. Spotoma slikane živali – golob je Benečan, oranžna tigrasta mačka se je oddahnila od Martinine mlajše sestre, ježek, ki ga je Martina krstila za Bineta, in pa Debeli maček.

Medtem ko nekateri upajo, da je pravica na tem svetu (in pri tem mislijo na mojo vožnjo, ki kdaj ni dovolj počasna – ampak čigava pa je?), so nam varuhi reda za vzor. Naj bi bili. Pa so res?

Niso. Na poti v službo me je prehitela policijska astra. Manever je bil imenitno izpeljan – s prehitevalnega pasu je zapeljal dober meter pred menoj (vsekakor manj od 2m) in takoj na odstavni pas. Super.

Ne, ni bil na nujni vožnji.

Ceri, res bo treba en wall of shame naredit – s tablicami, slikami, …

V petek sem šel po nekaj športne prehrane, da ne bi bil na sobotnem izletu v Benetke odvisen od junk fooda. Na poti nazaj sem na obvoznico zapeljal s Tržaške, vozil sem pa za enim sivim, nevtralno neopaznim avtom. Se mi zdi, da je bil citroen xsara karavan. Ne vem, res. Pa ni bistven ne avto, ne njegova neopaznost, pač pa dobro opazna zmedenost voznika.
Na vključevalnem pasu, kjer bi lahko že zapeljal na levi – vozni – pas in s tem šel proti Primorski, je za hip nakazal, da bo šel levo. Čakam … nič. Pogledam v vzvratno ogledalo, kaj je takega na voznem pasu za nama. Ničesar ni bilo dovolj blizu, kar bi spredaj vozečega lahko skrbelo. Mirno je vozil dalje po razcepu Kozarje, prišla sva tako na dva pasova, ki neizogibno peljeta naprej po obvoznici. Tam voznik v vozilu pred menoj spet nakaže, da gre levo. Tokrat je dejansko tudi šel levo – na prehitevalni pas. Kdo ve zakaj, pred njim kakih 200m ni bilo nobenega vozila. Tako je vozil sam po levem pasu, jaz sem ga pa na desnem čakal, prehiteval ga seveda nisem. Kmalu je bil prisiljen iti nazaj desno, ker mu je zmanjkalo pasu, z leve se priključita dva pasova s primorske smeri.

Zmedek na prehitevalnem pasu

Tam sem imel kreativnosti dovolj, ker se z leve ni bližalo nobeno vozilo, sem šel takoj na prehitevalni pas in naprej …

Zadevo objavljam šele danes – sliko sem na hitro naredil s telefonom, za spomin, kabla za priklop na računalnik pa nisem imel pri sebi. Bralcem se opravičujem, ker nisem pogledal ali je bila ženska ali ne …

P.S.: Drugič si bom zapomnil registrsko oznako.

V petek sem šel (spet) po drago na Primorsko. Že tako ali tako grem raje po stari cesti, ker je avtocesta za vozit čisti dolgčas. Takrat pa so na veliko opozarjali na zastoje na avtocesti, tako da sem imel še toliko manj razlogov za vožnjo po njej. Očitno je Sreča mislila podobno, je šla z menoj po stari cesti.
Ker se po preglednih odsekih vozim “nekoliko hitreje”, mi je do srečanj inkasantov v modrem hudo malo. Kajpada sem nanje tudi pozoren in ko sem videl nekaj sumljivega pred seboj v okolici Razdrtega, sem zmanjšal hitrost. Kar sem videl je bil inkasant, ki je pravkar nekomu pokazal, naj se ustavi. Žrtev se je še ustavljala, ko sem se peljal mimo. “Prišparal 380€ + 9KT”, si mislim in se peljem dalje. Precej bolj sproščeno, predstavljal sem si, da na isti cesti dodatne patrulje zanesljivo ne bo. Hkrati se spomnim, da moram to veselje delit s cerijem in zmanjšam hitrost na kakih 90km/h – in ga pokličem. Hipoma opazim še en inkasantski avto, za katerim se je skrival pezde z laserskim merilcem. Telefon sem seveda odložil, sem se pa zamislil.
Zakaj hudiča sta bili obe patrulji na krasni, pregledni in široki cesti, brez dovozov s stranskih cest – in izven naselja? V naseljih ni bilo niti sledu o njih! Lopovi. Razen na Tivolski cesti jih pravzaprav znotraj naselja sploh še nisem videl merit hitrosti. Tivolska je seveda tista štiripasovnica, kjer je promet prepovedan za pešce in kolesarje. Verjetno najvarnejša cesta v Ljubljani.

Včeraj sem dobil koristen nasvet. “Bolj zdravo je da sediš, ko ješ!”, mi je povedala Martina. Vse lepo in prav, je pa to povedala takoj zatem, ko je zmazala piškote in malinovec.

Sem pa nasvet vseeno upošteval …