Cyc-ev blog

Tole zadevo sva včeraj videla z Žanom. Tega ne vidiš vsak dan … Pravzaprav sem ga videl prvič – Aston Martin DB6. Sva morala poslikat, ni šlo drugače.

… je na spodnji sliki? Slikan je na poti s prelaza Stelvio, slika iz razumljivih razlogov ni prida – svinjsko vetrobransko steklo, relativna hitrost približevanja je je bila vsaj 200km/h – srečevanje pač. Ima kdo kako idejo kaj bi to bilo? Lancia Stratos ni … je pa še najbližje.

Evo – filmček precej mizerne kvalitete. Z Damjanom sva bila čisto nepripravljena na kakšna snemanja, kamera oziroma fotoaparat ni bil pritrjen, vetrobransko steklo je polno tirolskih žužkov, vožnja je pa tako ali tako daleč od tega, da bi bila vredna snemanja. Pač pa je vredna snemanja cesta s prelaza Stelvio v smeri Bormia, torej na zahodno stran.
Za dobit vtis za kako cesto gre, je pa filmček čisto OK, posnet je pa samo del spusta.

CaRSki izlet je mimo! Stelvio je padel. Z Damjanom sva šla preveriti, koliko je resnice v Top Gearovi trditvi, da je cesta čez ta prelaz najboljša cesta za vozit. Najboljša s stališča voznika – torej da ponuja užitke v vožnji – ne s stališča potnika.
No … s cerijem sva imela pred dnevi glede Stelvia že debato o tem ali je to res najboljše, kar se ti lahko zgodi ali ne. Nekako sva imela oba prav. Z zadržki glede njegovega “prav”, seveda. Na prelaz se da priti z najmanj treh koncev. Iz kraja Stelvio se  gora očitno vzpenja prestrmo, rezultat so ovinki z izredno majhnim radijem. To se v praksi prevede na pospeševanje iz prve do druge ali tretje prestave, zaviranje in vožnjo skozi ovinek v prvi prestavi. Saj je zanimivo zadevo videti, je pa zelo, zelo daleč od najboljše ceste. Še posebej, ker je kvaliteta asfalta marsikje slabša. Cesta se na drugi strani prelaza spušča proti Bormiu. To je pa čisto druga pesem. Pobočje je bolj položno, zato so tudi radiji ovinkov bistveno večji in te pa se da peljati hitro, pa tudi ovinki niso vsi 180-stopinjski. Priporočam torej vzpon in spust kar po tej strani.

Tretja pot je pa pot v Švico. Saj poznate – Švicarji so tisti častilci krav, kjer povsod dela ding-dong, po cesti so pa kravjeki na vsakem koraku. Tudi to smer sva preizkusila. Cesta je bolj razgibana od one prve opisane možnosti, vendar je ožja, asfalt pa poln kratkih grbin. Konča se pa tako ali tako z makadamom. Brez veze. Pojdite iz Bormia gor in dol, pa bo režanje od enega do drugega ušesa zagotovljeno!

Izlet sva nadaljevala proti jugu proti jezeru Lago d’Iseo, kjer sva jedla. Spet sem si mel roke in menil, da se mi pizza tokrat ne izmuzne. Heh … s pizzo con prosciutto e funghi – ni bilo nič. Gospa mi je razložila, da čez dan pizz ne strežejo. Pa kaj je s temi ljudmi narobe?! Špageti z morskimi sadeži so morali biti OK. Tudi v resnici so bili dobri, a kaj ko sem si v glavo vbil pizzo.

V tem času se je vreme že poslabšalo, zaradi česar sva se po kosilu samo vračala mimo Gardskega jezera in Benetk domov.

Pridem še? Bomo videli. Verjetno. Čeprav je vzpon/spust iz/proti Bormiu zelo, zelo dober za vozit, so mojemu avtu “na kožo” pisane razgibane podeželske ceste, če le imajo dober asfalt. Teh imamo pa tudi pri nas v izobilju. To ne pomeni, da bi bil nad izletom razočaran, nasprotno, ta prelaz je treba okusiti. Poseben je … to je treba doživet!

Še posebno opozorilo za ljubitelje čokolade Milka! Videla sva svizca, ki je prečkal cesto in švignil naravnost v odtočni kanal. Glede na to, da naj bi potem zavijal čokolado … ne vem … raje se oprimite Lindta.

Pa je za nami še en koncert Metallice … in spet smo se kaj novega naučili. Ampak pojdimo po vrsti. Najprej razočaranja.
Že na avtobusu sva z Marjanom kovala načrte, kakšno pizzo bova jedla in poudarila “v Mc Donald’s pa niti slučajno!”. Približno ob štirih smo prišli v Bolonjo, začel se je lov na čarovnice oziroma iskanje odprte pizzerije. Sploh ni tako lahka stvar. Še več, izkazala se je za nemogočo. Vse kar je bilo odprto je bila ena gelateria in pa mehanična delavnica, kjer so pacali po fiatu uno. Pizzerije? Chiuso. Chiuso! Vse zaprte! Pa ne morda do petih … kje pa – do sedmih! Sledilo je dejanje iz obupa: šla sva v Burger King. Po vsej tej debati o italijanskih pizzah. Sranje.

Ampak OK, saj nisva prišla v Bolonjo zaradi pizze, svet se ni podrl. Ker je bila ura že primerna za vstop na koncertno prizorišče – kajti nad iskanjem pizzerije nisva takoj obupala – sva se napotila proti outsourceanim varnostnikom (en kup zamorcev, po domače povedano ). Pozitivno so presenetili, ker niso komplicirali, vendar pa so izpadli površno. Lani na Dunaju so vsakega pretipali, tu pa bi imel lahko s seboj nož. Ali pa SLR fotoaparat … Zaradi trotlce niso niti najmanj komplicirali, še povohali niso fotoaparata.
Glede novo naučenih stvari pa – ugotovil sem, da v bodoče pod nobenim pogojem ne smem rinit v ospredje. Tam je kup evforičnih imbecilov, ki vpijejo do te mere, da sploh ne slišijo vokala skupine, ki so jo prišli poslušat. Kar je precej debilno samo po sebi … No, ko sem se naveličal suvanja omenjenih imbecilov, ki so skakali naokoli, sem se umaknil nazaj in ugotovil, da se tam veliko bolje sliši. Fajn, vemo za drugič. Vsaj v primeru Metallice to ni težava, ker je ozvočenje vedno na nivoju. Kako je pa v splošnem z Iron Maiden, bomo pa tudi precej kmalu videli. Avgusta.

Saj res! Med koncertom sem se spomnil na ono izgubljeno v vesolju. Ni mogla na koncert, pa sem ji poslal SMS. In na njen odgovor, naj bom tiho in uživam, sem ji odpisal:

Če boš ti uživala pol toliko kot bom jaz, potem bom jaz užival dvakrat bolj.

Nisem mogel, da ne bi …

Odkar si kdaj pa kdaj privoščim nekoliko hitrejšo vožnjo (vendar nikoli v naseljih!), opažam precej moteč vzorec obnašanja na cestah. No – teh motečih vzorcev je na kupe, o marsikaterem sem tu že jamral, ampak tokrat imam v mislih izključno avtoceste in ceste rezervirane za motorna vozila z dvema pasovoma za vožnjo v eno smer.

Ne vem sicer še kje je razlog za ta pojav, ampak vozniki volkswagnovih avtomobilov z dizelskimi motorji kažejo veliko, veliko manj veselja za umikanje s prehitevalnega pasu kot vsi ostali. Zdi se celo, da to veselje še dodatno pada z naraščanjem števila rdečih črk v oznaki “TDI”?! Da ne bo pomote – nimam v mislih situacije, ko je promet tako gost, da sta tako na voznem kot prehitevalnem pasu pravzaprav dve strnjeni koloni. Gre torej za čisto ignoriranje dejstva, da je nekdo pripeljal se “precej” hitreje in verjetno namerava v podobnem tempu vožnjo tudi nadaljevati – če bi se le ponosni lastnik TDI-ja spravil malo bolj odločno prehitevati … in prehitevanje tudi končati.

Za to aroganco imamo sicer v mojem primeru najmanj dve možnosti. Ena je ta, da v vzvratnem ogledalu vidijo bolj športen avto in se iz principa ne umaknejo v prepričanju, da hitrejšega vozila od njihovega traktorja ne sme biti. Druga možnost je pa seveda ta, da lastnik najbolj zaželjenega voza na vasi v vzvratnem ogledalu vidi “pač clia” in iz tega izlušči, da je on “ta hiter”. V tem primeru to hkrati pomeni tudi to, da je ta(k) voznik nevaren okolici iz preprostega razloga, ker ne opazuje prometa okoli sebe. Hitrejša vozila za njim verjetno niso edina, ki jih ne opazi …

Če za menoj pripelje avto z veliko višjo hitrostjo od moje trenutne, se umaknem nazaj na vozni pas, če le imam prostor. Pri tem mi ne pade “krona z glave”. A bi se tega preprostega kulturnega vzorca lahko držali še ostali? Prosim?!

Kdor je dobil vtis, da bere jamranje bedaka, ki se ti prilepi zadaj, ne meneč se za varnostno razdaljo, je dobil napačen vtis. Varnostne razdalje se držim, prav tako ne svetim napol spečemu pred seboj z dolgimi lučmi. Verjetno je to razlog, da te paciente potem gledam pred seboj na prehitevalnem pasu čez cel višnjegorski klanec …

Aja! Višek idiotizma me je čakal onkraj vrha, na klancu navzdol. Na prehitevalnem pasu je bil enoprostorec, njegov voznik je imel pa še dosti hujše težave sam s seboj kot zgoraj omenjeni. Na voznem pasu namreč približno tristo metrov pred njim ni bilo nikogar, za njim pa z izjemo mene prav tako ne. Da bi bil vic še boljši, so možakarju gorele zavorne luči! Pa ne zaradi tega, ker bi bil morda prehiter … ne s stališča fizike ne s stališča ZVCP. Pač, mencal je na prehitevalnem pasu.

No, to bi bilo z jamranjem za danes vse. Hvala za potrpežljivost ob izgubi časa.

Lansko leto so bili na Dunaju, letos 21.7. pa bodo v Bolonji. Metallica namreč! Karto imam že zagotovljeno; tokrat nisem čakal na kolege, da se izjasnijo ali gredo ali ne. Me je zamujeni koncert Amon Amarth izučil.

Einherjar bo gotovo imel pikro pripombo, da se koncerta ne moreta primerjati, ker je glasba skupine Amon Amarth metal, ona od Metallice pa ne … ampak klinc. Za poslušat je oboje, glede Amon Amarth pa … več sreče prihodnjič. Upajmo.

Če že ni nevoščljiv Einherjar, je pa zato neka duša izgubljena v vesolju.

Woo-hoo, blog … skoraj bi pozabil, da ga imam! V soboto sem obiskal letalski miting v okolici Brežic. Pravzaprav edina res ogleda vredna točka so bili Flying Bulls, češka akrobatska skupina, zaradi katere so vsi ostali izpadli kot čisti amaterji. Užitek jih je bilo gledati. Prilagam par glede na opremo dokaj uspelih slik.

Vzdušje je kvaril stari znanec. “danes-tukaj-komentator“, ki trosi neumnosti tudi na motocross dirkah. Človek res ne ve, kdaj je bolje, da ostane tiho in se ne ponavlja, četudi je plačan za govorjenje.