Končno. Končal se je prvi Travian speed strežnik pri nas. Seveda nismo zmagali, ker smo veliko premalo oziroma veliko prepozno dali poudarek pripravam na gradnjo čuda sveta, kar je cilj igre. Ne, raje smo se tolkli, vojna za vojno. Travian je konec koncev vojaška spletna strategija, tako da smo se pač vojskovali. 
Predno zaspite – razen tistih nekaj igralcev Traviana med vami, tale zapis mirno ignorirajte. Izjeme bodo pa verjetno vsaj z nekaj zanimanja prebrale vse skupaj.
Kariera na tem strežniku se je pri meni dobro začela z vabilom igralca pain v -V&TS-. To je bila aliansa s finskim vodstvom, ki je po celem strežniku nabirala zelo dobre ali pa vsaj obetajoče (mednje sem spadal jaz) igralce. V tem se skriva tudi glavna hiba alianse – igralce je novačila po vsem strežniku, računali so na kasnejšo reorganizacijo po krilih, vendar reč ni trajala dovolj dolgo.
Marsikateremu igralčku, ki je imel že v resničnem življenju kup težav s samim seboj, ideja o finski prevladi ni bila všeč, čeprav je bila velika večina igralcev Slovencev. Z menoj vred. Nekateri so nam celo lepili etikete izdajalcev in podobno. Seveda so to počeli tisti manj inteligentni, pa vendar. Tako je bil praktično cel strežnik proti -V&TS-.
Finski del štorije ni trajal dolgo, v mojem primeru je bila težava ta, da je potreboval napadalni igralec alianse S.A.S do mene s katapulti manj časa, kot velika večina okrepitev konjenice igralcev -V&TS-. Potegnil sem kratko – hoteli so, naj se jim pridružim. Rečeno, storjeno. Vendar ne pred izgubo celotne vojske.
Ker sem kazal nekaj veselja za organizacijo, mi je takratni vodja Sublimator postopoma dajal čedalje več pooblastil za vodenje, sčasoma pa sem vodenje alianse prevzel kar jaz, njega so namreč zvile šolske obveznosti. Miru seveda ni bilo, kmalu smo se zapletli v boje z alianso HH, oboji smo bili na severozahodu in ker smo ga šteli za svojega, je prevladovalo prepričanje, da jih je potrebno počistit. Prevladovalo je še eno prepričanje – namreč, da so eno figo vredni. Z nekaj igralci, ki so pomagali pri vodenju (kasneje pa nekateri vrgli puško v koruzo) sem začutil, da to ne drži. Zato je prišlo po nekaj dneh “diplomatskih” pogovorov do združitve obeh alians, z genialnim dodatkom: združili smo se samo boljši igralci. Ostali so odpadli in postali surovinske farme. Zlobno? Hinavsko? Ah, koga briga.
Nastal je SAS&HH. Miru s tem seveda še vedno ni bilo, južno krilo alianse je imelo namreč neprestane boje z alianso ALFA, ki je bolj ali manj prevladovala na jugozahodu karte. Ker nam ni bilo do “sim city” igre (med igralci Traviana je to žaljiv izraz za nekoga, ki se boji vojne ko hudič križa in klika “v prazno”), je kmalu nastal sklep o intenzivnem boju z ALFO. Ti so nam nudili obilo zabave ob medsebojnem klestenju. Prepričan sem, da je res tudi obratno – med njimi je bilo kar nekaj dobrih igralcev, ki so v igri uživali na enak način.
No, niso bile pa povsod take vojne. Na jugovzhodu ja. Tam je štrene mešal omenjeni “pain”, s katerim sem obdržal stike čez celo igro (in jih imam še sedaj). Na njegovem delu karte je bilo vsaj tako pestro kot na severozahodu. Ves ta čas pa je bil na severovzhodu velik konglomerat igralcev, ki so slišali na ime SVN. Ti so bili cel ljubi čas nekakšni zavezniki, tako nam – SAS&HH – kot tudi aliansi, ki jo je vodil pain. Beseda “nekakšni” v prejšnjem stavku ni naključna, hec je pa v tem, da so se izogibali vojn ko hudič križa. Ni se jih dalo pripravit za pomoč pri nobeni akciji … nič ni bilo od njih. Prijela se jih je oznaka “simcity aliansa”. Hkrati smo čutili, da bomo imeli z njo velike probleme, ker so cel čas samo delali vojsko. Kajpada, pripravljali so se na gradnjo čuda sveta. To pomeni, da so začeli igrati šele ob prihodu natarcev, prej pa … no … nič.
Ob gradnji čuda sveta se je kmalu izkazalo, da so bile bojazni upravičene. Tolažili smo se, da naklikane vojske ne bodo znali uporabit, ker tako ali tako nikoli niso bili v vojni. So pa imeli nekaj igralcev, ki so celo hordo teh simcity igralcev vodili za ročice in jih pripravljali na veliki dogodek. Na zadnja dva tedna igre.
V teh zadnjih dveh tednih se nam ni pisalo nič dobrega, ker smo kmalu izkusili, koliko ovnov se da naklikati v štirih mesecih. 
Ostali smo brez zidu v naselju, kjer smo gradili čudo sveta. To je pa omogočilo tudi precejšnjim brezveznikom, da so lahko naredili škodo.
Kljub vsemu temu pa se je v teh zadnjih dneh zgodila akcija, ki ji gotovo ni bilo para. Vsaj ne na tem strežniku. Dva igralca SVN z zelo veliko napadalno vojsko sta poslala svoje enote proti našemu čudu. Imeli smo to srečo, da so bili precej daleč, kar je nam omogočilo, da je peščica izkušenih igralcev podrla vasi, od koder je prihajal napad. Tako sta obe vojski zginili približno deset minut pred prihodom na cilj. Na oni strani verjetno še sedaj ne vedo, kaj se je v resnici zgodilo, ker se je dalo zasledit ugibanja, koliko alians se je spravilo na uboga SnoFear in hrust16.
Kljub temu, škode je bilo dovolj za prekinitev vodstva, proti koncu smo pa igrali samo še z namenom, da simcity aliansa ne zmaga. Ker se enostavno ne spodobi …
Cel kup soigralcev je skupaj z menoj veselih, da se je prekleti speed x3 strežnik nehal. Škoda časa. Imamo strežnik s1 … nizka intenzivnost torej … 
Veliko vas je, ki vas bom vesel, če vas srečam na kakem drugem strežniku! Seznam vključuje (ni pa omejen!) igralce Bigdaddy, Cebela2, hitman88, IzzyRider, _johhny_, Jupi_Champa, kumara, Levinja, Merlin, pain, RenatoM, Robertus, Shiki, Snake, Sosed, VOLK in še marsikdo. Nenamerno izpuščenim se opravičujem.
Še posebej Cebela2 in pain sta v času igranja, dogovarjanja in “diplomacije” poskrbela za ure in ure skupnega režanja. Hvala obema. 
