Še posebej zaspano, kot recimo danes. Na poti iz garaže sem moral počakati staro gospo s Škodo, ki je imela kreativnostni izpad pri odpiranju zapornice. Avto je ustavila ravno dovolj daleč stran, da ni dosegla z roko čitalca za parkirni listek. Hkrati je bila vseeno preblizu, da bi odprla vrata. To dejstvo je sicer ni oviralo, da tega kljub temu ne bi poskusila. 
Zadaj je bila kar predstava, trajala je dobre pol minute. Gospa je po uspešnem odpiranju zapornice zapustila parkirišče, kot se spodobi. Vozila je po sredini dvopasovne enosmerne ceste. Logično.
Prizor je bil skoraj tako zanimiv, kot pred leti, še v času gimnazije, ko je bežni znanec pri temperaturah blizu ledišča v srednje visokih čevljih stopil v lužo iz staljenega snega. Bila je ravno dovolj globoka, da je kljub temu zajel vodo … 
Škodoželjen? Hmm … morda čisto malo. 
Pridobljeno znanje z enega od tečajev sem hotel uporabiti v praksi. Nerodno je le, da sem pri tem naletel na hroščka. Majcenega členonožca. Da gre res za hrošča, sem se prepričal na BEA spletni strani, kjer me je čakal precej hecen pogled.
“How helpful was this bug?” Kako prosim?
Včeraj je bil čuden dan. Za dobro jutro sem na 24ur.com videl tole novico. Sprva mi je zavrela kri, a sem se kmalu pomiril, saj gre vendar za 24ur.com. Saj veste kake so pogosto tam novice – vzete iz konteksta in napihnjene. Danes sem pa izbrskal še bolj ali manj isto, vendar na Dnevnikovi strani.
Saj tudi ta vir ni med mojimi priljubljenimi, pa vendar, reč postaja resna. Vse skupaj je sicer še v oblakih in ni dosti določenega. Govori se o puščanju vozil ob obvoznici in nadaljevanju vožnje z avtobusom. Ta del še ni tako mimo, vendar – kje pa so ta parkirišča? Samo na Dolgem mostu je eno. V mojem primeru – izvoz Ljubljana – Bežigrad, ga ni. Avto imam v garaži WTC, kar sicer je ob obvoznici, vendar nisem prepričan, da ne bo kaka dovolj velika skupina cepcev poskrbela, da bi se to štelo že za “vstop” v mesto.
Če bodo stanovalci morali plačevati takse za to, da bodo lahko lasten avto pripeljali do lastnega parkirišča, je to norost. Nasploh se mi zdi pa ta zamisel s takso na vstop v mesto brca v temo, ravno zaradi vprašanja kaj z ljudmi, ki v mestu živijo. Ali nenadoma pravzaprav ne bodo smeli imeti avta, ker bi bilo pregrešno drago, da bi ga pripeljali v svojo garažo? Nekdo je očitno bil na nedovoljenih substancah, da je to ven prišlo …
Jaz vidim rešitev drugje. Poleg zelo izboljšanega mestnega prometa, ki ga sicer obljubljajo, bi ta moral biti “zastonj” za prebivalce mesta oziroma bi ga prebivalci mesta plačevali na isti način, kot ono novoletno razsvetljavo. 
Tako bi v primeru dobro delujočega javnega prevoza marsikdo šel z avtobusom, saj bi bil tako ali tako zastonj. Dodaten ukrep pa ne bi bila taksa na vstop v mesto z avtom, pač pa zelo velik davek za parkiranje. Vsa parkirna mesta, ki ne bi bila v lasti prebivalcev, bi morala imeti zelo visoko ceno, brezplačnih parkirišč ne bi bilo, pa je. Svoje bi dosegli – v mesto se po navadi ne bi vozili, ker bi bilo parkiranje drago, javni prevoz pa zastonj. Prebivalci pa bi lahko brez komplikacij svoj avto pripeljali v svojo garažo, hkrati pa ga ne bi uporabljali za kratke vožnje po mestu. A ni to pametneje od nekih taks za vstop v mesto?! 
Definitivno, ker v tarče niso šli vsi naboji. Torej je morala tema j* ježa. Z Žanom sva po njegovi službi in po mojem tečaju šla na strelišče, na Rudnik. Drugam tako ali tako ne moreva …
Z zimskimi dnevi je hudič. Nemarno kratki so, kar ni posebej fino. Še posebej, če ti neka gospa po telefonu zatrdi, da je strelišče osvetljeno … Pa se izkaže, da je res. Vendar samo strelska mesta. Tarče so pa v temi.
In prav tja sva z Žanom streljala … V temo, z orožjem, ki je videlo dosti lepše čase. K sreči baje dobijo neke nove kose. Jih bo treba preizkusit, še preden bodo zreli za v kanto.
Teh službenih tečajev zlepa ni konec. Ta teden bi moral biti zadnji. Pa ni. Naslednji teden je še bonus tečaj. Počasi bo res lepo spet biti na običajnem mestu, v službi. Tečaji so morda manj naporni/bolj udobni, marsikdo verjetno misli, da sem malodane na “dopustu”. Pa ni čisto tako. Še več, stvar ima zame kar precej motečo točko – prehrana. Ja, še vedno. 
En večji odmor za kosilo ni OK, meni nikakor ne zadošča, če ne bi bilo energijksih ploščic, bi me že pobralo. Moral bi pa seveda jesti svoje običajne malice, dve večji in vmes dve manjši. 
Tiste ploščice poskrbijo samo za to, da ne stradam … Je pa daleč od tega, da bi imel tak vnos kalorij, kot bi ga moral imeti.
Pod črto je vse skupaj še vedno super, novosti in zanimivosti je precej. In cappuccino je še vedno dober, Mateji pa prizanašam z MMSi s slikami le-teh. Ker sem dober človek. 
(za objavo te slike ni nekega posebnega razloga, zgleda pa blog dosti lepše 
)
