Cyc-ev blog

Današnja tekma v Šentvidu pri Stični se je uspešno zaključila, omembe vrednih poškodb ni bilo, domači klub pa je po pričakovanjih žel uspehe. Še posebej, ker določenih tekmovalcev ni bilo, so na pokalu narodov …

Izbral sem si mesto, kjer sem že lani bil. Ob mizi na vrhu hriba. Prednosti sta, da tam nihče ne pade in dober razgled, slabost pa ta, da potrebuješ kar nekaj časa, da prideš do tja gor. Peš. Zaradi tega je bilo komaj dovolj časa za malici, ki pa sta bili seveda neke sorte junk food. Enkrat klobase, drugič čevapčiči. Za malice vmes sem moral poskrbeti sam, sicer bi me itak pobralo od lakote.

Ker je proga v Šentvidu priljubljena, je bilo tekmovalcev dosti, obiskovalcev pa tudi. In obiskovalk. Celo bodoče mlade mamice so prišle na tekmo – vsaj upajmo, da je nosečnost razlog za stanje na desni. Sumim sicer, da gre za “samozavest serijsko”. Danes se je izkazalo tudi, da imamo poleg “domačega psa” (en potepuški pes, pogost obiskovalec boksov) na Cukarci tudi napol domačega zajca. Dvakrat je prečkal progo in prav nič panično ni deloval.

Na pomlad me pa čaka izpit za tole sodniško početje (nek kunšt gotovo ni, ker ne more biti), v resnici bi za to potreboval licenco. No ja … izpit verjetno zajema kup podrobnosti, ki jih v resnici še ne poznam, verjetno tudi za mesta, kjer moraš dejansko natanko poznati vsa pravila. Vseeno – neka huda znanost to gotovo ne bo. Sicer bom pa dovolj kmalu vedel …

Danes smo imeli delovno akcijo – priprava motocross proge za jutrišnjo tekmo pokala Akrapovič. Proga je fino razmočena, jutri bi morala biti idealna za vožnjo. Tokrat se zanesljivo ne bo kadilo.

Tekmoval seveda ne bom, bom na drugi strani šanka. Med sodniki. Če se kdo jutri nima kam dati – Šentvid pri Stični je ena od možnosti.

Jutri sledijo kaki foto utrinki … ali je pa bolje, da sem raje tiho. Da mi ne crkne še kak fotaparat.

Prijatelj Damjan mi je danes priskrbel posebno izdajo Top Geara, ki je pri meni zelo visoko na lestvici priljubljenosti. Gledal sem vse, kar se je dalo pogledati. Vsaj tako sem mislil – najmanj ena reč se mi je očitno le izmuznila.

Tako so se mi svetile oči, verjetno kot mačku v temi, ko sem k sebi prenesel Top.Gear.Polar.Special.HDTV.XviD-BiA.avi. Ker pa je bilo to v službenem času, sem moral na gledanje kajpak pozabiti. Dan je bil pa naporen in delo je poskrbelo, da mi je reč nekako ušla iz glave. Šele pozno zvečer sem se spomnil na nepogledano oddajo.

To sem moral povedati Niki, ki je podobno usekana na Top Gear kot jaz … sem jo okužil s tem očitno. Njena reakcija? Poglejte spodnjo sliko, pa bo vse jasno. Mimogrede – takoj po tem je zginila z MSN. Kujat se v kot?

Na Top Gearovi strani sem pa pravkar tole opazil:

Top Gear will be back on your screens with a brand new series on Sunday October 7.

Ta novica mi je še dodatno polepšala večer …

Medtem ko nekateri požrtvovalno služijo znanosti s testi, koliko sladkorja človeško telo še sprejme (recimo naša nutelojedožerka ), drugi raje “oklestijo” kak recept, da postane “manj sporen” kar se tiče vsebnosti maščob.
Od cerija in majchy sem dobil recept za porovo omako. Takole se glasi:
- por 350g
- maslo 3 žlice
- sol, poper
- sladka smetana 300ml
- kravje mleko – manj mastno 5 žlic

Nekam mastno se mi je zdelo vse skupaj, tako da me je zadnja postavka spravila v režanje. Pri vsej tisti maščobi dodamo lahko mleko. Meni se je zdel recept nespodobno premasten, zato sem ga sklenil oklestiti takole:
- por 350g
- jogurtovo maslo 20g
- sol, poper
- sladka smetana 200ml
- mleko – 5 žlic

Postopek priprave: narezan por damo na že segreto maslo, kuhamo 5 minut, dodamo sol in poper, prilijemo še sladko smetano in mleko, kuhamo dodatnih 20 minut.

Jogurtovo maslo vsebune nekaj manj maščob (69%) kot navadno, 200ml smetane je pa tudi dovolj. Za oceno, koliko maščobe vseeno ostane: če zanemarimo ono malenkost, ki je v mleku, je to 20g * 0.69 (jogurtovo maslo) + 21g/100ml * 2 * 0.9 = 52g. Sliši se neugodno, vendar to ni ena porcija. Poleg tega pa je to samo omaka za, recimo, testenine. Mimogrede, tistih 0.9 je gostota maščobe.
Iz tega nastaneta dve porciji. Ne gre za četrtino kilograma, ker precej vode v poru izpari. To kljub dodanim testeninam še vedno ni nek “low fat”, ampak – “tko pride” … bi rekel ceri. Za zimske mesece bo dobro, sekirali se bomo spomladi.

Hvala ceriju, da me je pred tem receptom varoval – dal mi ga je šele pred kratkim, obljubljal pa celo poletje. Omaka pa … je dobra!

Popravek: majchy je zahtevala, da popravim izjavo – omaka je fenomenalna.

V pisanje tegale zapisa me je spravila tale objava. Sicer sem avtorju napisal že dolg komentar nekaj dni nazaj, pa se očitno ni strinjal z vsebino. Morda je bila neprijetna, ali pa samo ne mara komentarjev …

Vsi vrli vozim-po-omejitvah-vozniki, ki mislite, da zaradi doslednega upoštevanja hitrostnih omejitev posledično dobro in varno vozite – kaj je z vami? Avtorju zgornjega zapisa je sicer treba v marsičem dati prav, vendar je v njegovi objavi toliko pretiravanja, da ni za nikamor …

Že takoj v prvem delu zapisa se da prebrati, da bi polovici vzel vozniško dovoljenje. Res bi ga tudi sam vzel precejšnjemu deležu voznikov, ampak govoriti o polovici je že “malo pretirano”. Če je to mišljeno resno, brez pretiravanja, se ne morem znebiti suma, da je avtor eden tistih 70km/h voznikov, ki so med najbolj nevarnimi v prometu.
Danes sem se spet za enim takim pacientom peljal. Pravzaprav – smo se peljali. Cela kolona. Ta je bil začuda tak, da je za spoznanje vseeno zmanjšal hitrost čez vasi – na 60km/h – ampak izven naselja je bilo pa 70km/h. Ja, danes je nedelja. Za vse, ki bi še isti dan radi kam prišli, je to moteče, milo rečeno. Poleg tega je pa to nevarno, ker je jasno, da bo tak voznik prehitevan. Prehitevanje je pa stvar, ki zna vse skupaj napravit bistveno bolj nevarno, kot če bi vsi tisti “divjaki” zadaj lahko peljali 100km/h.

Glede prečkanja železniških tirov ima avtor omenjenega zapisa prav – sklepam, da misli na prehode z Andrejevim križem. Ko je pred kratkim prišlo do hude nesreče na takem prehodu in so krivca iskali vsepovsod, tudi meni ni bilo najbolj jasno … Edino, česar sem se lahko spomnil je, da je morda zaradi sonca lahko prehod slabo viden in posledično kdo na slepo prečka tire.
Meni najbolj fascinanten del zapisa je pa gotovo tisti o policistih. Moral sem ga dvakrat prebrati, da sem se prepričal, če ne gre morda za sarkazem. Tole je citat:

“Ljudje, predpisi niso sami sebi namen, policija ne zaustavlja voznikov, da bi pobirala kazni, malo vec vedo, kje se morajo postaviti in kontrolirati promet …”

A?! Tu je možno samo dvoje (če odmislim možnost, da se avtor zapisa norca dela) – ali je to napisal policist ali gre pa za naivnost. Vse te kontrole hitrosti zajamejo pretežno voznike, ki gredo 10-30km/h več od dovoljene hitrosti. Ekstreme samo izjemoma ujamejo, sploh pa meritev hitrosti niti ni merodajna. Z drugimi besedami: če kdo vozi po omejitvah, še ne pomeni, da je varen. Bo pa pas menjal brez smerokaza in snel koga …

Meni se zdi edini način – če govorimo o kurativi, na preventivo oz. vzgojo (mladi vozniki!) zgleda nihče ne misli? – za izboljšanje varnosti na naših cestah to, da se za nekajkrat poveča število policistov na motorjih. Namesto da jih imajo povečini samo za spremstva velikih živin, naj se fantje vozijo naokoli. Bodo videli vse živo, pa sploh ni treba da pri tem hitrost merijo! Še bolje bi bilo, če bi obstajale take enote v civilu. Radarja ne potrebujejo, namesto tega raje širokokotno kamero in “liziko”.
Edino na ta način bi polovili dejansko nevarne voznike, z boljšo vzgojo bi lahko preprečili, da bi bili mladi vozniki kaj bolj podkovani od marsikaterega starega. Polni izkušenj seveda še ne morejo biti, ampak, če bodo znali peljati po krožiščih in vedno nakazovali smer, bo že nekaj …

Že nekaj dni po pisanju prejšnje objave o tej temi sem opazil, da sem par reči izpustil. Gre pa za stvari, ki bi glede na prej naštete lahko spadale na “višji nivo”. Oziroma z drugimi besedami – tistim s težavami iz prvega prispevka bo tole čista znansvena fantastika.

Prvi primer je uporaba besede “pismeno”. Nekdo da se je “pismeno opravičil”. Ali pa “izpit je pismen”. Ha? Kaj naj bi to pomenilo – da izpit zna pisati, je torej pismen? Seveda bi bilo prav “pisno opravičil” in “izpit je pisni”. Naslednji primer, ki se ga da slišati tudi na nacionalni televiziji je besedna zveza “se oproščam”. Hecno, ne? Komu lahko nekaj oprostiš, sam se pa kvečjemu komu opravičiš. Super uporaba je tudi “Išče se ta-in-ta”. Sam sebe išče? Kot najstniki, ki “se iščejo”? Raba trpnika (pasiva) je tu neustrezna. Še zadnji primer v tem nadaljevalnem prispevku je pa beseda “računalničar”. Seveda je to narobe in seveda je pravilno “računalnikar”, vendar pravilne verzije skorajda ne vidim v rabi. Če kdo dvomi v to … gre za srbizem, enak primer bi bila beseda “avtomehaničar”, ki je pa očitno neslovenska – slovenska oblika je “avtomehanik(ar)”. Protiprimer bi lahko bila beseda “železničar”, vendar gre za staro besedo, ki je nastala v duhu stapljanja z južnimi narodi. Ker je tako uveljavljena, je taka kot je. Ni pa tvorjena po slovenskih pravilih.

Če se nabere dovolj novega gradiva, rade volje postrežem z novim nadaljevanjem.

Včeraj sem bil precej besen, predvsem zaradi izpita, nekaj je pa prispevala tudi povodenj in pa dejstvo, da sem se v njej znašel v puma future cat. Neugodna izbira za plavanje. No – spokal sem se v City Park pogledat, če imajo kake fine Dr. Martens, da si dušo privežem. Imel sem srečo – imeli so model 8761, točno to, kar sem nekaj dni nazaj si ogledal na spletu. Reč zgleda takole:

Lepo rožnato ozadje je uredila Mateja. All hail Schnuy. Za izbiro pri 1919 vs. 8761 v korist slednjih so pa zaslužni Saša, ceri in Nika (poleg mojega priznano dobrega okusa).

Oh, crap! Danes me je sodelavec spomnil na članek iz Sobotne priloge Dela izpred večih tednov – verjetno gre za dober mesec. Gre za na hojladri napisano pesnitev o grdih motoristih, ki se pojajo po Pohorju, poln posploševanja, polresnic in neresnic. Tiste dni sem dejansko napisal komentar na vse skupaj, vendar sem želel, da svoje mnenje poda Schnuy. Čas je bil nadvse neugoden, Mateja je bila na dopustu, potem sem pa jaz na vse skupaj pozabil. Ker zadnje dni nimam hudo veliko časa in tale blog precej zanemarjam, sem se odločil tisti famozni sestavek kar semle prilepit. Seveda le, če članek, na katerega se zapis nanaša, najdem kje na spletu. No – našel sem ga, tule je. Na voljo je tudi na Delovi spletni strani, vendar je plačljiv … kar pomeni, da zadeve na oni prvi povezavi ne bi smelo biti. Ampak to ni moj problem. Odgovor za pisma bralcev, ki ga nikoli nisem poslal, je pa v sledečih vrsticah …

Divji zahod v osrčju zavarovanega območja

Sprva z zanimanjem, nato pa s čedalje večjim začudenjem sem prebral članek z zgornjim naslovom in si ne morem kaj, da se ne bi oglasil s komentarjem. V članku je precej polresnic, marsikaj je pa tudi prenapihnjeno. Čisto verjamem, da je tako članek ostalim bralcem bolj zanimiv, ampak je potem prav, da se sliši še koga z nasprotne strani.

Čeprav praktično cel članek govori o motoristih, nikjer nisem zasledil, da bi avtor kakega motorista pobaral o vsem skupaj. Slikal jih očitno kljub temu je. Menda se jih ni bal? Omenjeno je, da gre za motoriste srednjih let, zraven pa piše, da naj bi grozili s požigom? Ta je pa, milorečeno, malo bosa …

Da v članku ne bo vse kot bi moralo biti, sem videl že ob besedi “motokros”. Laiku se motokros in hard enduro res zdita ena in ista stvar, pa nista. V podrobnosti se ne bi spuščal, gre pa za dejstvo, da motokros motorji za premagovanje brezpotij “niso najbolj primerni”. Razlog ne tiči v glasnosti, pač pa v tem, kje agregat motocikla razvije moč. Če avtor članka tega ne ve, še ne pomeni, da tega ne vedo motoristi. Zato za vožnjo po gozdnih cestah, vlakah in, da, nekateri gotovo tudi po brezpotjih, uporabljajo t.i. “hard enduro”. To ni iskanje dlake v jajcu! To pomeni, da gre za motorna kolesa, ki so povsem legalna za vožnjo po cestah (kamor sodijo tudi gozdne ceste). Glasnost je manjša kot pri motockros dirkalnikih, dvotaktnikov pa celo v motocrossu takorekoč ni več, pri hard enduru pa še manj. To velik del pisanja o olju in smradu v članku postavi na laž. Posledično vsaka motorna žaga smrdi bistveno bolj kot tak terenski motocikel. Poleg tega je v članku precej trditev, ki sicer držijo za motorne sani, za motocikle pa ne. Članek je pa (namerno?) tako napisan, da ni povsem jasno, o čem avtor tisti hip sploh piše.

Ker sem še lani v “hard enduro” vodah bil tudi sam (zaradi lastne varnosti sem presedlal na motokros motor in njim namenjene proge), mi je povsem jasno tudi to, da je del članka o objestnosti motoristov pretiravanje in posploševanje. Razlog je povsem preprost. S takimi motorji se prav daleč ne da priti. Gorenjec se ne bo hodil po dolenjskih hostah vozit in obratno. To pomeni, da so hard enduraši omejeni na določeno okolico, iz česar nujno sledi, da se bodo tja vračali. Verjemite, da je takemu človeku zadnja želja, da se komu zameri, ker dobro ve, da se bo tja vrnil. In vsi vemo za primer z napeto pletenico med drevjem …

V letih voženj po dolenjskih hostah nisem imel enega samega konflikta, ne z lastniki zemljišč, ne z gozdarji. Srečeval sem oboje, lovcev pa hvala Bogu ne. Vem, da smo taki ljubitelji terenskih motociklov v večini. Gotovo so med nami črne ovce, o tem ne gre dvomiti. Vendar pa – črne ovce so čisto povsod. Poleg tega sem v omenjenih letih imel priliko na lastne oči videti, koliko resnice je v trditvi, da motorna kolesa plašijo živali. To je – mit. Ne bežijo nič bolj, kot ob sprehajalcih. če sploh. Veverico sem videl na vsega štiri metre, ob prižganem motorju. Ni se pustila motiti. Srnjad se je sicer umaknila, vendar se ji pretirano ni mudilo. Nisem bil zelene barve …

Z nekaj čuta za naravo in obzirnostjo ni s tem športom (hard endurom) prav nič narobe. Črnih ovc med nami se pa s takimi posplošujočimi članki prav gotovo ne bomo rešili. Pravzaprav taki članki ne koristijo prav ničemur.

No, z nekaj zlobe bi lahko bralec dodal, da tile moji zapisi prav tako ne … ampak OK.