Cyc-ev blog

Malo prejle, ko se mi je dan zdel še “nič posebnega”, sem zdolgočaseno priklikal na 24ur.com in opazil prispevek z zgornjim naslovom. Grdi, hudobni prekrškarji!
Takoj sem zaslutil, kam bo padlo … in res – padlo je samo po prekoračeni hitrosti. Saj je vendar jasno, to je najlažje izmerljivo, pošlješ naokoli inkasante in je to to. Efekta razen polnjenja proračuna seveda ni prav nobenega.
Najbolj tragikomičen del vsega skupaj sploh ni to, da spet skušajo hitrost prikazati kot glavni razlog za stanje na naših cestah. Ne, gospodje z ministrstva imajo dodaten as v rokavu. Kazni za vsebnost alkohola v krvi se namreč niso povišale. Dodano je edino to, da vinjen voznik ne sme nadaljevati vožnje, ampak kazni pa niso povišali. Kazni bodo zvišane samo za prekoračitev dovoljene hitrosti, ta je problem na slovenskih cestah. Kje so (poleg alkohola, se razume!) še ostale stvari, ki so dejansko smrtno nevarne …? Obračanje na avtocesti, izsiljevanje, vožnja čez rdečo, vožnja v napačno smer in ne nazadnje – neuporaba smernikov? Slednje je seveda daleč od banalnega in za take reči bi dejansko morali jemati izpite. Se zavedam, da bi to težko dokazovali, vendar dejstvo ostane. To dejansko je nevarno. 20km/h več kot je dovoljeno pa v veliki večini primerov ni. Izjema so cone 30 in določeni nepregledni odseki.

Majhno upanje ostane – te mojstrovine s prometnega ministrstva vlada še ni potrdila. Če jo bo, si jaz vsekakor ne smem kupiti kake alfe, sicer bom res zašel v težave. Raje denar dam za športno opremo, bom imel kaj od tega … namesto da bi redil žide na ministrstvu.

Upajmo, da bo vse skupaj šlo po sistemu “tresla se je gora …” – lepo bi bilo, da za spremembo kake bedarije le ne bi sprejeli. Verjamem pa, da jim je nadvse mikavno …

Dodatek: pogooglal sem, kdo sploh je minister za promet. Ne, nisem vedel in ja, sem za luno. Odgovor: minister za promet – taaa-daaa – prihaja iz SLS. Kako prikladno. Saj je precej podobno – promet je tudi na njivah, traktorji in to …

Uaaa, zgodilo se je! Nika si je naredila svoj blog. Tak ta zaresen, na wordpress.com. Me je že potunkala, od mene želi imeti opis same sebe. Uslugo ji bom seveda vrnil. Ker s cerijem in majchy ni nič, bo lahko kar naša Nika napisala sedem stvari o sebi. To bo čisto fin začetek bloga.

Tole ni jamranje na temo kako počasi ljudje vozijo, niti razglabljanje kako hitro bi se moralo voziti. Ne, to je jamranje na temo počasnega speljevanja.
Danes sem za pot z Viča do Bežigrada potreboval slabo uro. Kriva je bila napačna odločitev za obvoznico, kjer me je že pri razcepu Kozarje čakal fin prometni zamašek zaradi tujcev, tako da sem do izvoza Brdo potreboval slabe pol ure. Promet pri vrtoglavih 2km/h so popestrili tisti, ki so se prevažali po odstavnem pasu, vendar ti ne sodijo v opis iz naslova, so zgolj običajni kreteni.
Preostalo polovico ure sem potreboval za vožnjo v zgoščenem prometu z Brda po Večni poti skozi Koseze, prek Celovške v Bežigrad. In česa vse človek ne vidi! Res me zanima, kakšen je reakcijski čas takih voznikov. Kako to počasi speljujejo, nisem mogel verjeti. Verjetno sem bil sicer neučakan zaradi želje po čimprejšnjem prihodu na cilj, tako da sem bil na to bolj pozoren. Prav živo sem si jih predstavljal, kako jim je donelo v beticah “O, lej, lej, zelena! Pa kako je žive barve, joj! Tako lepa … prej je bila pa še rdeča!”. Ni mi jasno, zakaj bi človek speljeval več kot eno sekundo in še manj mi je jasno, zakaj bi kdo za to potreboval štiri sekunde in več. Bi si upal stavit, da takile kalibri prestavijo v prvo prestavo šele, ko se avto pred njimi že premika. Ne razumem, zakaj ne gledajo dva-tri avtomobile naprej, skoraj hkrati bi lahko speljali, saj so imeli v avtošoli “drsečo sklopko”.
To je gotovo taista skupina ljudi, ki ob nesreči na obvoznici peljejo mimo izjemno počasi, pa gotovo za to niso krivi policisti in “lejte me kako sem priden, čist’ počas’ grem!”, preprosto pasejo zijala.

Pred nekaj dnevi sem imel priliko izkusiti, kako zgleda, če greš z maturitetnim znanjem nemščine (ki je medtem imelo čas sem pa tja deloma poniknit) s skupino petih Nemcev na obisk k približno enako številčni skupini Slovencev. Tam pa z grozo ugotoviš, da so bili sumi upravičeni in si dejansko edini, ki približno govori oba jezika. No, verjeli ali ne, res je bil žur. Sprva je res zgledalo katastrofalno.
Ni kar tako, če se stara mamca strga s ketne in začne govoriti kozlarije, ki nikogar ne bi zanimale, v tonu, kot da gre za nekaj ravno nasprotnega, vse to več minut skupaj. Ko vidiš obraze polne zanimanja, prepričane, da bodo slišali kaj zanimivega, če že ne pomembnega. Kaj prevesti, če sploh … No, drugi del obiskov je bil bolj meni prijazen, slovenski del se je malo zamenjal, na vrsto so prišli bolj razumevajoči ljudje in celo jesti se je dalo.
Kot izkušnja vse skupaj sicer ni bilo slabo, bom pa v bodoče pazil, če bi se moral kdaj vračati v enaki vlogi v tiste kraje.

Zvečer je prišlo še do komičnega pripetljaja, morda se bo komu celo odprl nov svet komunikacije, za katerega prej sploh ni vedel.
Imeli smo obiske iz Nemčije, sorodnike, gre za prej omenjeno zasedbo. Eno dekletce je nekaj hotelo od brata, pa je v odgovor dobila samo “jaa, jaa”. Z odgovorom ni bila zadovoljna, je rekla, da je to zgolj okrajšava za L-M-A-A. To vzbudi pozornost ostalih, povprašajo, kaj ta L-M-A-A pravzaprav je. Dekletce (12 let ) odgovori, da je to “Leck mich am Arsch”.
Tu se v pogovor vključi moja mama, da jaz tudi ta “jaa, jaa” uporabljam, kar je spravilo strica v krohot – “Končno smo razvozlali skrivnost …”.

Jaz … sem bil pa modro tiho, kaj pa sem hotel …

Danes popoldne je bil čas imenitno izkoriščen, imeli smo piknik v bližini živalskega vrta. Bile sta dve etapi pečenja na žaru, vmes kartanje – še prej pa klicarjenje naokoli za določene podrobnosti glede pravil taroka – po drugi etapi pa nekakšna odbojka z napihljivo žogo, v krogu. Fin kardio je bil to, je teklo je z nas, trajalo je dobro uro

Imenitna prilika se mi je ponudila, en deklič vegetarijanske sorte je prinesel kvazi nabodala. Kvazi zato, ker na njih ni bilo mesa. Bil je kruh, sir in paprika. To se je popeklo … in ostalim vegetarijancem je bila reč silno všeč. Meni … meni tudi. Sem povedal, da je reč praktična priloga k normalnim nabodalom.

Mesa je bilo hvala bogu dovolj, vaš priljubljeni pisec tegale bloga je snedel nekje med 500 in 600g mesa. In ob tem sijal od zadovoljstva. To bo treba ponoviti v doglednem času. Nujno.

Danes sem bil len, kar se kuhanja tiče … zelo len. Celo tako zelo, da sem si na hitro naredil en beden nadomestek kosila iz škrniclja. Zakaj to sploh pišem? Eh, zbodel me je napis “2 Portionen”. Obe dobljeni porciji sta na krožniku na sliki.

Ne pojem veliko naenkrat, sploh ne morem, jem pa pogosteje. Ampak ti dve porciji – sta bili za enkrat. Konec koncev – hvala Bogu, naslednji obrok bo lahko torej kaj boljšega. Piščanec v zamrzovalniku že čivka.
Še vedno pa ni povsem jasno, kake porcije so si to zamislili? Dve porciji za koga? Dva Kenijca s 50kg (skupaj)? Dva otroka? Kaj drugega?! Ne vem, res ne.

Vsem znancem, ki so ob naslovu pomislili “Aha! Pa je dobil, kar je iskal” naj povem, da se naslov sploh ne nanaša name. Vendar pa me zgornji stavek zbode v oči vedno, ko ga preberem. Seveda, ponavadi se pojavlja v raznih policijskih poročilih v črni kroniki. Še več, ta stavek je takorekoč v vsakem člančiču v črni kroniki, ki se nanaša na promet, pri čemer ne govori o tem, kako se je na nekoga prevrnil traktor.
Ampak kaj naj bi to pravzaprav pomenilo? Praktično vsako nesrečo se da ukalupiti v ta “hitrosti ni prilagodil razmeram na cesti”. Konec koncev, edina prilagojena hitrost za nesrečo je 0km/h, torej ko vozilo stoji. Vse ostale hitrosti so za nesrečo pač prevelike in s tem neprilagojene.
No ja, šalo na stran. Dejstvo ostane, da policisti tako radi za to neprilagojeno hitrost skrivajo slabo vzdrževano cestišče. Niti ne mislim na neutrjene bankine – tega v naši državi tako ali tako ne znajo narediti, zato asfalt kmalu popoka, po petih letih je pa tako kot prej. Za tiste motoriste, ki so se odločili nositi glavo na prodaj na javnih cestah, je dovolj slaba novica lopata peska v ovinku. Še zlasti, če pesek opazijo šele v nagibu. Poudariti velja, da bi bil padec zaradi peska na cestišču ne glede na morebitno legalno hitrost opredeljen z, uganili ste, “hitrosti ni prilagodil razmeram na cesti”. A to pomeni, da mora človek prej peš v ovinek iti pogledat, če je primeren za vožnjo? Da bo ja hitrost prilagojena!

Če je nekdo povzročil nesrečo, ker je vozil z nedovoljeno hitrostjo, naj to tako tudi napišejo. Tako pa vedno iz rokava potegnejo “razmere na cesti”, kar pravzaprav lahko pomeni, da je nekdo zletel pri legalni hitrosti s ceste ker je bila plast asfalta že nevarno gladka (to je nevarno tudi za avtomobiliste), zaradi peska na cesti (zelo hitro usodno za motorista) …

Nasploh se mi zdi to slikanje hitrosti kot glavnega problema za naše stanje na cestah smešno. No, morda niti ne smešno, butasto pa prav gotovo. Jeremy Clarkson se je nekoč pošalil, da ni hitrost tista ki ubija, pač pa ustavljanje. Hitrost sama po sebi ni in ne more biti problem, dokler je vse ostalo temu prilagojeno. Recimo varnostna razdalja … in količina krvi v alkoholu, ta je na slovenskih tleh dejansko resen problem.

Saj res – še dodatek. Spomnil sem se, da so v Italiji sprejeli predlog za dvig dovoljene hitrosti na določenih avtocestah s 130km/h na 150km/h. Zakaj? Pravijo, da zaradi večje zbranosti voznikov. Če se komu zdi to nenavadno ali celo nesmisel, naj kar pomisli, kako to izgleda v praksi. Ko voziš nekaj hitreje ne telefoniraš, ne šariš po avtoradiu – dejansko si osredotočen na vožnjo. Počasnejša vožnja, po drugi strani, daje človeku varljiv občutek varnosti, pozornost pade …

… vsaj od nekoliko starejšega modela s čudnimi kartami. Tisti izposojeni je bil pa … no, hecen. Ko sva se s Tejo prvič vračala sama iz Heidelberga, sem za hec vključil navigacijo, ker me je zanimalo, po kaki poti bi naju peljalo. Zadeva je padla na celi črti, ko sva bila pod mostom Alte Brücke in je naprava želela, da zavijem levo, na most. Tu bi bili dve težavi. Kot prvo, gre za most znan po tem, da je samo za pešce. In tudi če bi bil odprt za promet – bila sva na cesti, ki pelje pod mostom. Pot k stricu sva našla sama …

V Münchnu na poti domov je bilo manj smešno, kljub temu pa je imela naprava ideje o nekem polkrožnem obračanju, ampak z mojo potjo ni bilo nič narobe. Zavijanja je bilo zelo malo, poleg tega so se kmalu pokazale table za smer Salzburg, tako da sva dejansko peljala po tisti poti, ki je v splošnem najugodnejša.

Ob priliki bom preiskusil kako novejšo stvarco z novimi kartami. Čeprav – tisto z mostom … je lovska, tu starost karte ne more biti izgovor, most je tam več ali manj v taki obliki od leta 1788. Med vojno porušen in obnovljen, ampak to je veliko prej od nastanka kakršnekoli navigacije.

Dan pred odhodom domov sva bila s Tejo povabljena tudi v kamp ob Neckarju, kjer imajo sorodniki prikolico. Ker sem izvedel, da se da tam veslat, sem z veseljem sprejel vabilo – da ne zakrnim. Ne spodobi se v celem tednu samo enkrat it na fitness …
Vreme je bilo oblačno, pa se nisva pustila motiti … no, vsaj jaz se nisem.
Spravila sva se v kanu in zaveslala proti toku. Torej nasprotno od smeri, za katero so nama povedali, da tja teče Neckar. Izkazalo se je, da stvari niso tako preproste, nikakor pa čisto jasne, recimo – kam v resnici teče Neckar?

Veslala sva do opuščene jedrske elektrarne. Ker sem opazil, da se nama približuje velika tovorna ladja – Neckar je pač plovna reka – sva sklenila v rokavu namenjenem hlajenju nuklearke počakati, da bo šla ladja mimo. Užitki so se začeli takoj. V mrtvem rokavu se je nenadoma pojavil tok, gladina se je pa dvignila za pol metra. Da naju ni odneslo naprej, sem se z roko prijel edine stvari, ki je bila na voljo – nek tram. Zelo kmalu je vodna gladina spet upadla, potem se je pa počasi v kaki minuti nihanje umirilo. Pripetljaj je sprožil debato, ali bi bilo čakanje na ladjo na glavnem toku še slabše ali ne … končala pa se je s sklepom, da greva počasi nazaj proti kampu. Neugodno bi bilo daleč stran ugotoviti, da je veter problematičen.

Kaj kmalu sva ugotovila, da je bojazen še kako upravičena, ker sva dejansko imela problem. Veslati sva morala oba, če ne ni bilo dovolj hitrosti za krmarjenje. Ker je Tejo kmalu začela boleti roka, situacija ni izgledala pretirano rožnato. Na sredini reke je bil veter tako močan, da naju je zlahka obrnilo in neslo proti toku. Edina možnost za nesramotno vrnitev (ne po kopnem!) je bilo veslanje čisto ob obali, zlasti ker je bil s tem omogočen občasen počitek. Da ne bi bilo vse skupaj preveč monotono, je začelo še deževati. K sreči ni trajalo dolgo – malodane je bilo samo nakazano, kako luštno je lahko. Sva bila samo napol mokra.

Ob obali nama je uspelo priveslati do kampa, čisto nič prezgodaj, ker je kmalu začelo močno deževati. Skupaj z vetrom bi bil rezultat gotovo kaka pljučnica. Ideja z “zgodnim” vračanjem je bila ena boljših – predvsem pa med najbolj zdravimi – ta teden.