Cyc-ev blog

Včeraj je bil na programu ogled Frankfurta, začenši s tamkajšnjim ogromnim letališčem. Po uri in pol vožnje – peljali smo se skozi Walldorf, kjer je sedež podjetja, ki ga pozna sleherni računalnikar, SAP – smo prispeli na frankfurtsko letališče. Vtisi? Reč je … ogromna. Res, že samo podzemna železniška postaja pod letališčem je za slovenske razmere ogromna, predstavlja pa samo delček stavb, naokoli je pa res veliko letališče.

Sestavljeno je iz dveh delov, terminala 1 in terminala 2. En je za prihode, drugi je za odhode. Na vodenem ogledu letališča je vodička povedala, da bodo na prostoru, ki ga je včasih zasedal vojaški del, zgradili terminal 3. Sliši se sicer kot “še en” podatek, ampak če pomislim … Kaj pa bo tam gor? Vrlim pedantnim Nemcem bo porušilo cel sistem. En terminal je za prihode, drugi za odhode – to sistematiko terminal 3 podre. To se bodo še tolkli po glavi.

Na letališče nas seveda niso kar tako spustili, temeljito so nas pregledali, če morda ne nosimo s seboj pilice za nohte ali bog ne daj kar škarjic, ne glede na to pa nas z avtobusa sploh niso spustili. Ker je bilo vmes steklo, en čas celo polno kapelj, je uspelo morda 5% slik.

Tudi izbira časa se je izkazala za neugodno, ker bodo avgusta ponovno odprli teraso na tamkajšnjem McDonald’su. Skratka, še dobro, da je sploh kakšna slika uspela.

Pozno popoldne nam je ostal čas za ogled centra Frankfurta. Teja je imela tudi nakupovalne načrte, prav vsi pa smo imeli prehranjevalne načrte. Z lakoto ni šale! V gostilnici nasproti mestne hiše smo sklenili potešiti lakoto. Stric si je naročil posebnost Frankfurta in okolice – Handkäs mit Musik. Gre za vrsto sira v kisu in olju. Včeraj nisem bil razpoložen za eksperimente, vendar se od specialitet nisem oddaljeval. Naročil sem jabolčni zavitek s smetano in kepico sladoleda. Odločitev je bila dobra. Slabše se je odločila Teja, ki je sklenila počakati na Burger King, kjer si je omislila neke mizerne pekoče perutničke. Kako se je odločila, presodite sami – na spodnjih slikah se da zlahka ugotoviti, kaj katera prikazuje.

Naknadno sem sicer zasledil, da ima tisti sir super lastnosti – manj kot odstotek maščob in skoraj četrtina beljakovin, kar je naravnost super, ampak – meni za jabolčni zavitek nikakor ni žal. Sploh bo pa slika le-tega koristna kot izobraževalno gradivo za mojo mamo, kot ideja, kako se lahko postreže …

Po malici – pustimo ob strani, da sem se kmalu tolkel po glavi, ker nisem naročil dveh zavitkov – smo bili spet sposobni zvedavega ogledovanja velemesta, ki je pustilo dokaj mlačen vtis. Heidelberg mi je bil neprimerno bolj všeč. Manjše mesto je, ljudje so opazno prijaznejši, Frankfurt je že nepraktično velik. In še veliko bolj zgleda vse skupaj kot zapretiravana reklama za Benetton – Nemci v manjšini takorekoč.

Zgornja leva slika prikazuje moderni bankirski del Frankfurta, srednja slika je iz starega mestnega dela (v desnem delu je gostilnica, kjer smo malicali), tretja slika pa … no, to je pa vstop v ulico z bordeli. Cela ulica – in to na takem kraju, da mora marsikdo skozi, tudi če noče. Mi se kajpada nismo obremenjevali, ustavljali se pa tudi nismo (z balkona visele neke debele babe – yuck!).

Sklep – v sledečih dnevih bomo lepo v Heidelbergu!

S prijateljico sva se v petek popoldne odpravila v okolico Heidelberga, v Nemčijo. Poti ne jaz ne ona nisva pretirano študirala – “saj imamo Garmina”. Samo za vsak slučaj sem natisnil pot z viamichelin.com, če bi navigacija iz takega ali drugačnega razloga odpovedala.
Prometne zanimivosti so se začele že pred Radovljico – zastoj, zaradi katerega sva do slovenske meje potrebovala uro in pol. S tem se izkušnje z zastoji nikakor niso nehale. Kje neki – zgledi vlečejo, zato se tudi v Avstriji niso mogli upreti navadam slovenskih cestarjev. Turistični “high season” je tudi njihov “high season”. Lep del Avstrije je imel omejitev 60km/h, ki smo se jo držali. Ali pa tudi ne …
Resnična zabava se je pa začela šele v okolici Münchna, kjer naju je navigacija poslala z avtoceste dol. Ker se je slika ceste na karti ujemala z dejanskim stanjem, sem sklenil slediti navodilom. Zatem je sledilo pol ure vožnje po lokalnih cestah, sklepam, da naju je naprava peljala okoli Münchna, potem pa nazaj gor na avtocesto, kjer sva že bila. Kaj je bilo vmes in v čem je bil razlog, menda nikoli ne bom izvedel. Sem pa dobil blago nakazano, kaj Garmin zmore.
V okolici Stuttgarta se je začelo tisto pravo. Zaradi del na cesti je bil nek razcep očitno prej kot sicer ali pa ga sploh ni bilo. Pristala sva v dolgi koloni, naprej se ni videlo nič, navigacija je pa sporočala, da čez en kilometer zavijeva desno. Izgledalo je zelo obetavno – sklepala sva, da je zastoja samo za en kilometer. En kilometer cijazenja kasneje se je izkazalo, da napotek “držite se desno” ni imel nobenega smisla. Oba pasova sta še naprej držala samo in samo naravnost. Pač pa sva na svoji desni videla A81, kjer bi se morala znajti. Tam je promet potekal zelo tekoče. Očitno sva se znašla v napačnem zastoju. Da bi bila stvar še lepša, je napako opazila tudi navigacijska naprava. Po “Preračunavam …” je postregla z navodilom “Čez 12km zavijte desno”. 12km! In ja, večino teh 12km je bil zastoj, v katerem sva bila približno uro in pol. Po stanju in cijazenju s parimi kilometri na uro, sva dejansko zavila desno, znašla sva se kajpada na napačnem koncu, iti 12km nazaj po avtocesti pa ni imelo nobenega smisla, ker je v nasprotni smeri prav tako bil zastoj. Morda je te podatke dobila tudi navigacijska naprava. Imela je namreč že svoj plan. In to kakšen! Videla sva zelo veliko Nemčije! Ponoči sicer … Pot se je vlekla kot čigumi, čez desetine krožišč in enako širokih cest z omejitvijo 70km/h, ki se je kajpada nisem držal. Srečala sva namreč bistveno več mačk kot pa nasproti vozečih avtomobilov, saj se je to dogajalo med drugo in pol peto uro zjutraj.
Vse ceste seveda niso bile izven naselja, kje pa – videla sva tudi na desetine vasic, podobnih druga drugi kot jajce jajcu. Vsaj ponoči je tako izgledalo. Navigacijska naprava pa sredstev ni izbirala. Če je bila pot, je bila pot, četudi po conah z omejitvijo 30km/h. Teh je bilo resnično ogromno.

Ob pol petih, po enajstih urah vožnje, od katerih je bilo postankov manj kot za pol ure (dvakrat dotočenje goriva), je končno uspelo. Prispela sva na cilj, bil je res skrajni čas, ker bi v naslednje pol ure zanesljivo postal nezmožen nadaljevanja vožnje. Slike Heidelberga in okolice sledijo!

Oz. po domače “Sysadmin day” je danes! Tako da veste čestitat in to … Čeprav – “Steak and blowjob day” se mi še vedno bolj dopade

No ja … ta dan kar se mene tiče poteka v znamenju priprav na večerni odhod v Heidelberg. Če bo možnost, že med tednom nalepim sem kaj zanimivega. Menda se bo kaj zanimivega dogajalo, no …

Po predhodno končani službi grem na hitro nekaj reči nakupit, potem pa preventivno spat, da se mi ne bo spalo na poti tja. To ne bi bilo fino, glede na to, da bom jaz vozil teh 750km – ali pa vsaj večino.

… ali pa “obljuba dela dolg”, kakor koli že – nekaj slik s koncerta Metallice sem dobil. Samo nekaj, pa še te niso kdo ve kaj zaradi nemogočih svetlobnih (in drugih) pogojev. No ja … za pogledat so.

Kaj vse ljudje počno na cestah! Iščejo parkirne prostore tam kjer jih ni, recimo. Tako pravim početju, ko nekdo vozi 70km/h izven naselja. Še bolj hecno je, ker je znotraj naselja prav tako 70km/h. In ni kriv tempomat!
Enega takega sem dobil predse sedajle zvečer, sem se vračal na vikend z obiska pri prijatelju. Klasična zgodba: v naselju je “zbežal” – ker sem jaz pač bolj zmanjšal hitrost – izven naselja sem ga pa takoj ujel. Sprva sem se vdal v usodo in samo opazoval hecno vožnjo, še posebej utripanje zavorne luči. Možakar je vozil po sistemu “petkrat ga popravim pa sem čez ovinek” – vse to pri hitrostih, ko zavore ne bi bilo potrebno uporabljati, ker bi vsak avto zvozil tisti ovinek pri tisti hitrosti. Kaj pa … kaj pa če je bilo to utripanje z zavorno lučjo komunikacija z Morsejevo abecedo? Morda mi je pa hotel kaj sporočiti. Ko sem se tega showa naveličal, me je začelo grizti, kje bi ga lahko prehitel. Cesta med Rašico in Krko je precej ozka, predvsem pa ovinkasta, hudo veliko priložnosti za prehitevanje ni, vseeno pa sem “čakal” na priložnost. Mi ni dalo miru … Nenadoma se je izpod avta pred menoj pokazal – jež. O hudiča, to je bil menda edini odsek ceste, kjer pasji sin pred menoj niti potipal ni zavore. Ker je bilo za ustavitev avta varnostne razdalje premalo – jasno, saj sem čakal na “priložnost” za prehitevanje – sem z zmanjšano hitrostjo zapeljal “čez”. Seveda tako, da ga s kolesi ne bi zadel, ob predpostavki, da bi ježek ostal pri miru.
Če česa ne maram na cesti, je to poleg onih, ki mencajo, gotovo povožen jež … luškana bitja. Zato sem ustavil ob cesti in besen, ker se to zgodi meni, šel preverjat ali mi je uspelo ne-zapeljat nanj. Ni ga bilo več … Bistveno pomirjen sem nadaljeval vožnjo, vesel da je “bodycount” povoženih živali pri meni še vedno na ničli.

Počasneži pa seveda sploh niso edina nadloga v prometu. So tudi taki primerki, ki na moč spominjajo na divjad. Vključuje se v promet, te gleda, gleda, gleda … ko si pa že blizu, pa spelje predte in se vključi v promet. Ko kure. Ne smemo pozabiti niti na mene-že-ne-bodo-rinili-s-ceste kolesarje, ki ponosno vozijo tako rekoč po sredini desnega pasu. Celo paciente, ki so peljali vštric sem že videl. Morda si predstavljajo, da so na Tour de France, kdo bi vedel.

Po takih in drugačnih “dnevnih posebnostih”, ko zapelješ v garažno hišo, misleč da je vsega konec, pa na klančinah med nadstropji naletiš na pešca. Seveda obstajajo stopnice in seveda so klančine opremljene s hecnimi rdeče obrobljenimi rumenimi znakci s pešcem v sredini. Verjetno si jih le-ti narobe tolmačijo, morali bi biti prečrtani, bi bilo sporočilo dosti bolj nazorno. Pri takih me vedno prime želja, da bi jih “malo butnil”, da bi jih spravil iz alfa stanja. Ampak kaj ko je škoda ogledala …

Prejle sem bil na kontroli pri zdravnici. Ja, ja, z menoj je vse kar ok … Ko sem čakal na bolniški list, sem za seboj slišal medicinsko sestro, ki je rekla – prisežem, da se je res tako slišalo – “Luzer Fani a je tukaj?”. A? Kaj je zdaj to – Funny Loser ali kaj?

K sreči mi je uspelo ostati kar resen, niti solze mi niso tekle od zadržanega smeha … zmaga!

Evo … nekaj za vašo kreativnost, domišljijo in živce. Tale je vrhunska.

… vsaj za moški del publike. Da ne bo samo modrovanje tu gori.

Tole sem dobil maloprej po e-pošti …

Res je temeljito spuščen!

Dobil sem tistih nekaj slik s fotoaparata, ki sem jih uspel posneti na poti na Dunaj, dokler ni crknil. Med njimi je tudi tale fotka:

Bila sta dva vlačilca naložena s Fiati 500. To je bilo samo dva dni po uradnem začetku prodaje v Italiji, pri nas jih pa zaradi povpraševanja v tujini baje še lep čas ne bo. Je neuporabno majhen, če potrebuješ avto še za kaj drugega kot za izključno mestne vožnje. Oziroma točneje: če potrebuješ kdaj več prostora za prtljago – in ta “več” sploh ni veliko, v primeru majcenega prtljažnika v tem avtu.

Ampak je pa tako lep! Ta smešno majhna stvarca je še meni všeč – čeprav čez alfe ga ni. Ta avto bo tako povozil novega Twinga, da bo veselje … slednji prav bedno izpade, če se omejimo na oblikovanje.

Damjan, Boštjan, sta že rezervirala svojega?