Cyc-ev blog

… stoji Harfa. In že drugi teden je zaradi dopustov zaprta. Reč ni tako preprosta – nam kar trda prede. En dan smo šli v tajsko restavracijo, pa je bilo neužitno. Drugič smo šli v B2 čez cesto, kjer smo dobre pol ure čakali na kosilo. Sodeč po izkušnjah drugih sodelavcev smo jo še poceni odnesli. Lahko bi namreč dobili lazanjo, ki je znotraj še zmrznjena. Kurji tat se je sploh izkazal za katastrofo …

Jaz sem si začel spet sam kuhat, vsaj lačen nisem.

… stoji Harfa. Še vedno.

… imamo Harfo. In radi jo imamo. Sicer je malo zgodaj za objavo, ampak večina vas bo tako ali tako opazila verjetno v času kosila, tako da je ravno prav.

Včeraj sem dobil koristen nasvet. “Bolj zdravo je da sediš, ko ješ!”, mi je povedala Martina. Vse lepo in prav, je pa to povedala takoj zatem, ko je zmazala piškote in malinovec.

Sem pa nasvet vseeno upošteval …

Nedelja je bila spet v znamenju zrezkov. Točneje “heart of rump”. Sicer se mi je zalomilo pri omaki (enostavno je nisem dobil, ne da sem jo zažgal ), ampak ok …

Smisel objave? Enostavno. Ob sliki bo nekatere apetit minil (“surovo”), po drugi strani pa bo ostali delež bralcev postal lačen. En tak kandidat je že Einherjar.

Prvim sožalje, drugim pa dober tek!

V soboto sva šla s prijateljem Damjanom v restavracijo Don Felipe. “Zapit” moj rojstni dan. Sicer sva jedla, ne pila, ampak to ni bistveno. Oba sva naročila argentinski roastbeef z rukolo, pečeno je bilo super …
Vendar ko sva dobila precej majhna krožnika, je bilo gor malo rukole s kalčki, na njej pa koščki tega zrezka. Vsega skupaj je bilo nekje dva- do tri-krat premalo. Cepec, nisem naročil priloge, ker sem pričakoval kakih 400g mesa. Napaka. Bom naslednjič. Naslednja misel je bila, da bom nadoknadil s sladico. Izmed možnosti, ki jih je zdrdral natakar, sem izbral jabolčno pito, ker mi je zvenelo najbolj “konkretno”. Damjan je naročil neko vanilijevo kremo, dobil jo je v smešno majhnem kozarčku. Prizor sem seveda moral slikati.

Zvečer sem en čas bil na Motosvetovi zabavi, je bilo lepo videti stare obraze po dolgem času. Tam mi je Einherjar slikovito opisal, kake zrezke pečejo Pod Lipco. Sploh še nisem bil tam, pa je reč od mene oddaljena kakih 10-15min hoje. Na drugi strani obvoznice je. Gre še kak mesožer zraven? Opozorilo: baje tam že medium rare precej neradi spečejo, za kako bolj občutljivo žensko …

Nedelja ni bila tako uspešna kar se tiče prehranjevanja. Namesto zrezka (zrezčiča) za 15€ je bil McChicken v McShitu. Z Nino sva tavala po mestu zvečer, moja običajna Hy-Pro rezerva zaradi mraza niti približno ni zadoščala. Zanimiv kontrast … hamburger je bil seveda podn podna. Še celo malo pikantno je postalo, pred leti ko sem nazadnje to jedel, ni bilo … No, sranje je bilo že prej in sranje je tudi sedaj.

Pred časom sem že omenjal “veveričji kompleks“. Recimo, da ga nekaj časa ni bilo. Vrnil se je v vsem svojem sijaju. Ker ima zanič prehrana in nič kaj prida trening zadnje tedne svoj rezultat, sem se zadeve spet resneje lotil. Sedaj se lahko, jem lahko normalno – hvala Bogu nisem več cele dneve na Telekomu.

Ker sem bil danes v Kranju, je bil postanek pri Juretu samoumeven. Nove pridobitve so skupaj s staro zalogo zložene v čeden kup.

Ko smo že pri vevericah – Jure je imel pri sebi vrečko okroglih lešnikov, na moč podobnih onim, ki so sicer v čokoladah. Saj jih vsi poznate … Ker pa je Jure z Gorenjske, je bilo na mestu moje vprašanje: “Upam, da jih nisi iz čokolade pobral …?” Baje jih ni. No, kar je, je.

Teh službenih tečajev zlepa ni konec. Ta teden bi moral biti zadnji. Pa ni. Naslednji teden je še bonus tečaj. Počasi bo res lepo spet biti na običajnem mestu, v službi. Tečaji so morda manj naporni/bolj udobni, marsikdo verjetno misli, da sem malodane na “dopustu”. Pa ni čisto tako. Še več, stvar ima zame kar precej motečo točko – prehrana. Ja, še vedno.
En večji odmor za kosilo ni OK, meni nikakor ne zadošča, če ne bi bilo energijksih ploščic, bi me že pobralo. Moral bi pa seveda jesti svoje običajne malice, dve večji in vmes dve manjši. Tiste ploščice poskrbijo samo za to, da ne stradam … Je pa daleč od tega, da bi imel tak vnos kalorij, kot bi ga moral imeti.

Pod črto je vse skupaj še vedno super, novosti in zanimivosti je precej. In cappuccino je še vedno dober, Mateji pa prizanašam z MMSi s slikami le-teh. Ker sem dober človek.

Ker je Einherjar (in morda še kdo) dobil napačen vtis, da jem samo ribe in skuto cel ljubi dan, vse dni v tednu, nekako moram objaviti ti dve sliki. Gre za fin steak z gobicami, zapečen ravno toliko, da ni krvav. Izborno.

Mimogrede, Einherjar, lahko bi šli Pod lipco …