Just another WordPress weblog (and nothing more :))
CaRSki izlet je mimo! Stelvio je padel. 
Z Damjanom sva šla preveriti, koliko je resnice v Top Gearovi trditvi, da je cesta čez ta prelaz najboljša cesta za vozit. Najboljša s stališča voznika – torej da ponuja užitke v vožnji – ne s stališča potnika.
No … s cerijem sva imela pred dnevi glede Stelvia že debato o tem ali je to res najboljše, kar se ti lahko zgodi ali ne. Nekako sva imela oba prav. Z zadržki glede njegovega “prav”, seveda. Na prelaz se da priti z najmanj treh koncev. Iz kraja Stelvio se gora očitno vzpenja prestrmo, rezultat so ovinki z izredno majhnim radijem. To se v praksi prevede na pospeševanje iz prve do druge ali tretje prestave, zaviranje in vožnjo skozi ovinek v prvi prestavi. Saj je zanimivo zadevo videti, je pa zelo, zelo daleč od najboljše ceste. Še posebej, ker je kvaliteta asfalta marsikje slabša. Cesta se na drugi strani prelaza spušča proti Bormiu. To je pa čisto druga pesem. Pobočje je bolj položno, zato so tudi radiji ovinkov bistveno večji in te pa se da peljati hitro, pa tudi ovinki niso vsi 180-stopinjski. Priporočam torej vzpon in spust kar po tej strani.
Tretja pot je pa pot v Švico. Saj poznate – Švicarji so tisti častilci krav, kjer povsod dela ding-dong, po cesti so pa kravjeki na vsakem koraku. Tudi to smer sva preizkusila. Cesta je bolj razgibana od one prve opisane možnosti, vendar je ožja, asfalt pa poln kratkih grbin. Konča se pa tako ali tako z makadamom. Brez veze. Pojdite iz Bormia gor in dol, pa bo režanje od enega do drugega ušesa zagotovljeno!
Izlet sva nadaljevala proti jugu proti jezeru Lago d’Iseo, kjer sva jedla. Spet sem si mel roke in menil, da se mi pizza tokrat ne izmuzne. Heh … s pizzo con prosciutto e funghi – ni bilo nič. Gospa mi je razložila, da čez dan pizz ne strežejo. Pa kaj je s temi ljudmi narobe?! 
Špageti z morskimi sadeži so morali biti OK. Tudi v resnici so bili dobri, a kaj ko sem si v glavo vbil pizzo. 
V tem času se je vreme že poslabšalo, zaradi česar sva se po kosilu samo vračala mimo Gardskega jezera in Benetk domov.
Pridem še? Bomo videli. Verjetno. Čeprav je vzpon/spust iz/proti Bormiu zelo, zelo dober za vozit, so mojemu avtu “na kožo” pisane razgibane podeželske ceste, če le imajo dober asfalt. Teh imamo pa tudi pri nas v izobilju. To ne pomeni, da bi bil nad izletom razočaran, nasprotno, ta prelaz je treba okusiti. Poseben je … to je treba doživet! 
Še posebno opozorilo za ljubitelje čokolade Milka! Videla sva svizca, ki je prečkal cesto in švignil naravnost v odtočni kanal. Glede na to, da naj bi potem zavijal čokolado … ne vem … raje se oprimite Lindta.
Prvi del utekanja je mimo, posledično se je tudi nekaj vtisov nakapljalo že. Prva ugotovitev je ta, da bom po avtocestah še naprej se peljal pretežno 110-120km/h. Zvok je pri višjih obratih najedajoč, če je konstanten. Vendar vožnja po avtocesti tako ali tako ni nekaj zanimivega … za razliko od zavitih cestic.
Nič hudega, torej. Tisti najedajoči zvok namreč postane nekaj čisto drugega, ko motor dejansko pospešuje. Resnično povzroča režanje od enega do drugega ušesa, srčni utrip se pa pospeši. Zgodba je podobna (vendar boljša!) kot pri Cliu 182 (RS prejšnje generacije). Jeremy Clarkson je najprej temeljito skritiziral materiale in izdelavo, vendar pa sodbo zaključil z “… none of this matters. For one very good reason. It makes you feel happy.”
Bo držalo. 
Ne, tokrat ni bilo Zbilje na sporedu. Pravzaprav … če smo čisto natančni, glavno dogajanje pade že na ponedeljek, ampak ni bistveno. Po kartanju (s kartami, ne z gokarti – ceri ni bil v igri ), ki je postala precej redna stvar, sva se z Žanom šla vozit po Grosupljem. S štirikolesnikom, po zasneženih cestah.
  |
Ker vse skupaj ni bilo planirano, je bila oprema … emm … no, ni je bilo, tako rekoč. Jakno sem sicer imel svojo, “čelada” ni bila čelada, ampak samo nadomestek zanjo. Nekako tako kot nadomestek za kavo iz avtomata v službi … Še bolj problematično je bilo to, da sem bil obut v nizke puma čevlje. V svoji trmi sem v glavi preklopil že na poletje. Pa sem imel … povsem mokre noge, razume se. Kot bi stopil v dve vedri polne vode. Pri Žanu je bila situacija verjetno podobna, motilo ni pa ne enega ne drugega.
Če bi bil kdo ob tistem času zunaj, bi lahko videl dva režeča se debila na štirikolesniku, ob pol dveh zjutraj. Definitivno bo treba zadevo ponovit, vendar pa bom takrat zagotovo prišel pripravljen, s kompletno opremo. |
Oh ja … neumnosti mi gredo po glavi, ker (še) ni sezona za motocross. Tako mi je v oko padla spodnja reč … luštna. 
Zgornje vprašanje pogosto dobim, čim nekdo izve za enega izmed mojih hobijev – motocross. Pa mi je vedno tako hecno … po navadi se nasmehnem in osebo vprašam, če smuča. Ker je zaradi pogostosti tega športa v večini primerov odgovor pritrdilen, sledi moje vprašanje: “A na Zlato lisico kaj greš – tekmovat?”
Večina misli, da se pri motocrossu pač “malo pelješ”. Kot da bi šel na maraton Franja. Poskrbiš za kondicijo in nimaš česa zgrešit. Vožnje kolesa se tako ali tako navadiš že kot otrok. Z motocrossom je seveda drugače. V državnem prvenstvu vozijo taki, ki so na motocross motorju od take starosti, kot so njihovi vrstniki na kolesih. V razredu do 125cc vozijo fantje med 16 in 18 leti in imajo za seboj po navadi precej več kot deset let motocrossa.
Imamo sicer Akrapovič pokal, kjer je razred R2 namenjen amaterjem, pa še tam so fantje s kar dolgim stažem. Ker sem v tem hobiju šele eno leto (hard enduro je čist druga žvau), kajpada tudi na Akrapovič pokal ne rinem. Točneje – tam sem samo med sodniki, na domači progi v Šentvidu pri Stični. Tudi te tekme so imeniten magnet za poškodbe. Vožnja v skupini na nož seveda drastično poveča možnost padcev. Ti so celo redni, zaradi števila ostalih voznikov na progi smo pa konec koncev tam sodniki. Da kdo koga ne povozi …
Prijatelj si je na tekmi za Akrapovič pokal na domačem terenu izpahnil ramo. Seveda ni nič tragičnega, edino dva meseca se ne more voziti. To posledično pomeni, da je sezono s tem tudi zaključil (to je bilo septembra), mimogrede me je pa še povprašal, če bi kupil njegov dirkalnik. S tremi “delovnimi urami”.
Če dva meseca počivanja postavim v perspektivo: dva meseca nič fitnessa (in vsega ostalega )… Ne, res ne vidim smisla. Še naprej se bom vozil za lastno veselje. Bom pa prilagodil fitness treninge tako, da bodo dejansko tudi kaj koristili kot priprava na motocross sezono. O ja, BCAA bomo zobali, že vidim …
S prijetno družbo (uvoženo iz Sevnice 
) sem bil v Prilipah, kjer je potekala motocross tekma za državno prvenstvo. To je bilo prvič, da sem nos pomolil izven Šentvida pri Stični, kar se motocrossa tiče. Srečal celo delegacijo iz Šentvida. Tak domač občutek ti to da.
V razredu do 125cc je potekala taka predstava, da ji še nisem bil priča. Sprva je vodil Matevž Irt, za njim Gerčar in Mulec. Verjetno zaradi poškodbe so čez čas Matevžu pošle moči, Gerčar ga je prehitel. Večkrat. Najstarejši Irt se ni dal, dvakrat zapored ga je prehitel na istem mestu. Kasneje je Gerčarju sicer uspelo ubežati Matevžu, vendar ga je v drugi polovici dirke dohitel Jernej Irt, ki je ob štartu padel. Torej – z zadnjega mesta se je prebil na prvo mesto in ga tudi obdržal. Občudovanja vreden dosežek.
Razred open je bil neprimerno bolj dolgočasen. Praktično od štarta naprej Kragelj – Smrekar – Špindler, vmes pa take razlike da … je bilo vse odločeno. Situacija bi se spremenila samo s kakim padcem.
Nekje do pol šestih je bilo zanimivo, dokler niso prišli na vrsto spet štirikolesniki. Bili so – trije. Super … stopničke zagotovljene. Pogled nanje je bil pa prav žalosten. Ko sem prvič prišel na progo sem jaz daljše skoke delal kot oni …
Aja, naslov objave … ta “danes tukaj” je napovedovalec stalno ponavljal. Težko ga je bilo prenašat …
Včeraj sem prej odšel iz službe – naravnost na cross progo, ki je sicer bila v katastrofalnem stanju. Taka kot v nedeljo po dirki, le da je sedaj bila zemlja povsem posušena. Ostali so seveda kanali, in bilo je hudo priporočljivo, da si z obema kolesoma prišel v isti kanal. Sicer te je razmetalo … Vozili smo mestoma “kot po jajcih”. No, mlajših dveh Irtov in Mulca vse skupaj ni prav nič motilo. Logično.
 |
Kljub stanju v kakršnem je bila proga, je vse skupaj prav prijalo. Večkrat bi moral v sredo priti, po možnosti se še uskladiti z nekaj znanci, da bo znanje kaj napredovalo. Pravzaprav – spet sem si obljubil, da moram na progo veliko bolj redno hodit, sicer bo kondicija na psu. |
Najboljši fitness za motocross je namreč prav motocross …
S koncem treninga se je bolj ali manj zame zaključil tudi dan. Motor sem spravil na svoje mesto, izpustil zrak iz vilic, povečerjal – in zaspal kot ubit. Ob pol desetih.
Današnja tekma v Šentvidu pri Stični se je uspešno zaključila, omembe vrednih poškodb ni bilo, domači klub pa je po pričakovanjih žel uspehe. Še posebej, ker določenih tekmovalcev ni bilo, so na pokalu narodov …
Izbral sem si mesto, kjer sem že lani bil. Ob mizi na vrhu hriba. Prednosti sta, da tam nihče ne pade in dober razgled, slabost pa ta, da potrebuješ kar nekaj časa, da prideš do tja gor. Peš. Zaradi tega je bilo komaj dovolj časa za malici, ki pa sta bili seveda neke sorte junk food. Enkrat klobase, drugič čevapčiči. Za malice vmes sem moral poskrbeti sam, sicer bi me itak pobralo od lakote. 
| Ker je proga v Šentvidu priljubljena, je bilo tekmovalcev dosti, obiskovalcev pa tudi. In obiskovalk. Celo bodoče mlade mamice so prišle na tekmo – vsaj upajmo, da je nosečnost razlog za stanje na desni. Sumim sicer, da gre za “samozavest serijsko”. Danes se je izkazalo tudi, da imamo poleg “domačega psa” (en potepuški pes, pogost obiskovalec boksov) na Cukarci tudi napol domačega zajca. Dvakrat je prečkal progo in prav nič panično ni deloval. |
 |
 |
Na pomlad me pa čaka izpit za tole sodniško početje (nek kunšt gotovo ni, ker ne more biti), v resnici bi za to potreboval licenco. No ja … izpit verjetno zajema kup podrobnosti, ki jih v resnici še ne poznam, verjetno tudi za mesta, kjer moraš dejansko natanko poznati vsa pravila. Vseeno – neka huda znanost to gotovo ne bo. Sicer bom pa dovolj kmalu vedel … |
