Madini so mimo!
Vtisi? Zelo pozitivni, kuhanju v splitski vročini pred tem navkljub. Ampak za slednje sem si itak sam kriv.
V nedeljo opolnoči je bil odhod, na avtobusu sem zasedel mesto tik pred zadnjimi vrati, da mi ne bo nihče težil ko bom naslonjalo nazaj pomaknil. Ta del plana je funkcioniral, z znancem iz Sokol Viča - tam sva se srečala po naključju - sva to s pridom izkoristila. Pri tem pa nisem računal, da s spanjem zaradi oblike naslonjal vseeno ne bo nič. Zlomilo mi je hrbet, praktično. Spanje je bilo posledično poslušanje mp3-jev Maidnov miže.
Malo pred deveto smo se pricijazili v Split, precej bolj čist je kot se ga spomnim iz otroštva. No, smrdi še vedno … pristanišče pač. Že dopoldne sem obžaloval svojo odločitev, da s seboj razen majice ne vzamem ničesar za preoblečt. “29″ v napovedi se ni bralo tako grozno. Med ogledom Dioklecijanove palače seveda še ni bilo problemov, pač pa so bili takoj po ogledu.
Aja - palača. Ojej … verjetno smo bili premalo kulturno razpoloženi. Že tako ali tako ideja, da si skupina metalcev ogleda stavbo iz časa rimskega imperija ni hudo verjetna, pa se je kljub temu zgodilo!
Ampak navdušeni pa nismo bili prav hudo. Stavba je že zanimiva, ampak notri ni ničesar. Je sicer še en muzej, ampak tako kulturni se pa res nismo počutili, da bi šli še tja. Tako nabor videnih reči obsega ostanek preše oliv, sarkofag, kad, pet kosov elementov rimske kanalizacije in pa crknjeno mačko. To je to …
Po ogledu palače smo se odplazili na - plažo. Res!
Črne kavbojke in črna majca brez rokavov, črni puma copati. Špica, vam rečem! Seveda - bil sem izključno v senci, skupaj z nekaj sotrpini, ki so se podobno zeznili kot jaz.
Popoldne je sicer minilo precej nerazburljivo, celo čedalje bolj se je vleklo vse skupaj. Okoli sedme zvečer je dan postal spet bolj zanimiv, ko sem srečal znanko z njeno družbo. Nikomur se ni pretirano mudilo na koncertno prizorišče, saj se je tam še vedno drla Harrisova hči Lauren. To ni poslušljivo … niti slučajno. Oziroma kot je Iris rekla “we couldn’t be bothered”. Na oder sploh gledali nismo.
Maidni so kar precej zamudili, ampak so se z dobrim nastopom več kot oddolžili. Vsaj meni, ki sem si našel prostor blizu mešalnih miz. Kasneje sem izvedel, da je bila to zelo modra poteza, ker je bil drugod zvok baje spet zelo slab. Verjetno se mi je točno to zgodilo lani za Bežigradom. Predaleč od mešalnih miz sem bil … To teorijo je potrdil tudi Mr A. Glede tega kaj so igrali, se lahko pa kar Iris oglasi s komentarjem, gotovo ve na pamet. Poleg nepogrešljive “klasike” je bilo nekaj pesmi, ki sicer ne bi bile v mojem izboru, ampak pod črto je bil nastop špica.
Za bodoče torej vem - na koncertih Iron Maiden nikar stran od toncev, če hočem imeti kaj od koncerta. Teta Iris se bo verjetno oglasila s kakšnim opravičujočim komentarjem, ampak dejstvo je, da se za koncert spodobi dober zvok.
P.S.: nekaj slik sem dal Šnuji. Če bo imela voljo, jih bo opicanila. 