Cyc-ev blog

Spodaj je e-pismo od Gmaila, potem pa še korespondenca z lastnikom novo narejenega računa.

Ekipa Gmail to me

show details Feb 11 (4 days ago)

Čestitamo, ustvarili ste svoj nov naslov Gmail, andraz.zabukovec@gmail.com.

To e-poštno sporočilo shranite, saj vsebuje pomembno kodo za preverjanje, ki jo boste potrebovali, če boste naleteli

na težave ali pozabili geslo.

V svoj račun se lahko prijavite na strani http://mail.google.com/

Uživajte!

Ekipa Gmail

Kmalu je sledilo moje e-pismo srečnemu lastniku …

Andraz to andraz.zabukov.

show details Feb 13 (2 days ago)

A s teboj ni vse v najlepšem redu ali zakaj za sekundarni (recovery) e-mail naslov nastavljaš *moj* e-mail naslov?

Seveda, normalni osebi bi bila vrstica dovolj za ugotavljanje lastne traparije. Normalni. Nazaj sem dobil tole:

Andraz Zabukovec to me

show details 12:42 PM (1 hour ago)

Al pa ti mojega?

Saj ne vem, kaj naj rečem … Sem bil vseeno tako prijazen, da sem človeku napisal malo daljšo razlago:

Andraz to Andraz

show details 12:50 PM (1 hour ago)

2010/2/15 Andraz Zabukovec <andraz.zabukovec@gmail.com>:

> Al pa ti mojega?

Skratka – jaz sem na svoj e-mail naslov dobil sporočilo, da “sem” uspešno naredil andraz.zabukovec@gmail.com. Torej – moj, ******@gmail.com, je očitno obstajal prej. Sporočilo sem lahko dobil samo tako, da je oseba, ki je naredila andraz.zabukovec@gmail.com, vpisala moj – ******@gmail.com ! – e-mail naslov kot sekundarni e-mail naslov, kamor dobi pozabljeno geslo in podobno.

Skratka … ti, Einstein, si nastavil, da jaz prejmem geslo za *tvoj*

e-mail naslov. Je sedaj kaj bolj jasno?

Bomo videli, če bo kaj pomagalo. Slutim, da bom dobil nazaj še ogorčen odgovor …

Oh ja .. tale je itak evergreen.

Ah, ta lahkotnost Facebooka. Tako enostavno je nalepiti par slik in natipkati komentar ali dva … tu pa se vidi moja lenoba v vsem sijaju. V soboto smo imeli spet tekmo, menda zadnjo v tem letu. Nove bodo verjetno že zgodaj v letu 2010, moj uspeh na tej zadnji pa … pa saj je bilo kar fino.

Bilo je nekaj kislega priokusa. Sprva so mi namreč povedali, da sem “za zdaj” prvi v kategoriji VK pištola in peti pri MK puški z optiko. Slišalo se je fantastično, še zlasti, ker sem del s puško za moje pojme zamočil. Seveda se ni tako lepo končalo, ker nekaj tarč vseeno še ni bilo preštetih. Na koncu sem bil tretji s pištolo. Če tistega prej ne bi izvedel, bi bilo vse super, tako pa nekaj grenkega priokusa ostane.

Ampak nič ne de. Imam precej dober občutek, kaj mi nagaja pri MK puški. Daljnogled imam preblizu očesa, bolj stran pa ga ne morem montirat s trenutno montažo strelnega daljnogleda. Nova – ustreznejša – je že naročena. Pride jutri ali v petek, naslednje tekme se pa že veselim.

Odličje! Ojoj … nagravžen kipec iz plastike. S tem nimam doma kaj početi, zato sem vse skupaj prinesel kar lepo na delovno mesto. Omara je prosta … Naj se tu prah nabira na tem. Za stran metat pa vseeno ni …

Po daljšem času spet medalja, tokrat je šlo že za kar spodobno konkurenco. Dejansko sem moral imet še srečo, da sem zadel več kot sicer povprečno zadanem. Sproži pa to tudi željo po pištoli, primernejši za precizno streljanje.

Tole je sicer bilo 5. mesto, ne tretje, kot bi lahko sklepal po barvi. Organizator se je odločil podeliti medalje do petega mesta.

Danes končno pride dolgo pričakovana montaža za strelni daljnogled. Če se nisem za*ebal in naročil neustrezne montaže, bo danes daljnogled že zmontiran na malokalibrsko puško.

Skrajni čas, da se tista dva gravža na spodnjih dveh objavah pomakneta bolj dol. Nekaj časa sem čakal Šnujo, pa ji dete ne da miru, tako da s fensi slikami vsaj zaenkrat ne bo nič. Sploh.

Skratka, arzenal se veča – po planih. Sedaj bom lahko tekmoval še z malokalibrskim Anschütz-em 1903. Uspelo mi je dobiti takega z “biometrično zaščito”. Skoraj. Je za levičarje, kopito je tako oblikovano, zaklep je pa tudi levi. Fino. Diopter bo treba snet, na amaterskih tekmah so bodisi odprti merki bodisi optika. Tale reč odprtih merkov evidentno nima … skratka, optika je že naročena. Izkoristil sem nizek funt.

Rus iz naslova pa ni Kalašnikov. Je pa Margolin MCM, malokalibrska pištola, konstruirana daljnega leta 1948. In požela velike uspehe. Grda je kot smrtni greh, razlog tiči pa verjetno v tem, da jo je konstruiral povsem slep človek. Gre za kos, ki ga športni strelec enostavno mora imeti. Pika.

Faaak no …. grdo za popizdit. Piše, da gre za “porno zvezdo”, pa ne verjamem. To ima ja ravno nasprotni efekt od želenega …

Če drugega ne, bom lažje zdržal do kosila. Nimam malice s seboj. Sedaj je ne potrebujem več.

Strelski vikend je uspel! In to z več zornih kotov. V soboto smo imeli tekmo, kjer so bili vtisi sicer relativno mlačni. S svojo lastno pištolo se v preciznem streljanju nisem ravno izkazal, z izposojenim revolverjem sem bil 12., kar je kolikor toliko OK. Bolj zabavni del je bilo pa tekmovanje “Železni Janez”, ki smo ga v šali krstili za Železnega Sulejmana.

Gre za streljanje v jeklene plošče, pri čemer zmaga oseba z najkrajšim časom. Seveda se za zgrešene oziroma izpuščene plošče dobi kazenske sekunde. Kaj takega sem poskusil resnično prvič. Nikoli mi ni bilo potrebno hitro zamenjati nabojnika – in to se na spodnjem videu lepo vidi. Ironično – ta moj poskus je zadoščal za četrto mesto. Se že veselim naslednjega poskusa. Vadim menjavo nabojnikov.

Nedelja tudi ni bila od muh kar se tiče strelstva. Zmagal sem namreč na spletni dražbi za en čeden kos – malokalibrska puška za levičarje. Ko bo postopek uvoza končan, sledi kaka objava na to temo.

Oh ja. Vem, lenoba. Čisto sem se odvadil teženja prek bloga in sem prišel nekje na cerijevo frekvenco objavljanja, se mi zdi.

En čas je bilo sušno obdobje in ni bilo nič pametnega za napisati, očitno sem bil tudi dobre volje do te mere, da nisem imel nobenega izpada glede vožnje raznovrstnih posebnežev. In potem se človek odvadi … čas mineva, frekvence objav pa pridejo na mizerno enkrat mesečno.

Danes sem bil po … veliiiiko letih v živalskem vrtu. Z Martino tokrat.  Obema so živali tako simpatične, da sva se spravila pogledat, kako kaj zgleda vse skupaj. V večih primerih so se nama živali zaradi majhne kletke kar zasmile, nekatere pa se zgleda imajo kar fino. Relativno. Zanimiva posebnost je kakadu, ki se pride nastavit ob mrežo in ga je potrebno čohat.

Strelski treningi se seveda še dogajajo. Ampak kaj, ko je bistveno lažje na Facebook naložiti nove slike, kot pa kako smiselno objavo za na blog napisat. No, ta strelska zadeva sedaj traja približno polovico leta. Seveda sem še vedno veliko preveč zelen, da bi imel stalen rezultat, se pa z rednimi treningi reči počasi izboljšujejo. Par primerov je v galeriji. Očitno sem toliko ven iz te Wordpress kolobocije, da mi ne uspe imeti dveh galerij v objavi. Oziroma mi jih je kar združil. Carsko.

Jutri bo pa tekma, na Bloški Polici. Se pravi – če bo vreme vsaj približno OK. In če bodo rezultati tudi približno taki, bo verjetno sledila kakšna objava na to temo. Pravzaprav grem kontaktne leče “stestirat”. Sem predvideval, da jih bom lahko danes pred tekmo … Pa dobro, vsaj izgovor bom imel.

… stoji Harfa. In že drugi teden je zaradi dopustov zaprta. Reč ni tako preprosta – nam kar trda prede. En dan smo šli v tajsko restavracijo, pa je bilo neužitno. Drugič smo šli v B2 čez cesto, kjer smo dobre pol ure čakali na kosilo. Sodeč po izkušnjah drugih sodelavcev smo jo še poceni odnesli. Lahko bi namreč dobili lazanjo, ki je znotraj še zmrznjena. Kurji tat se je sploh izkazal za katastrofo …

Jaz sem si začel spet sam kuhat, vsaj lačen nisem.