Cyc-ev blog

Jutri mineva deset mesecev od lanskega potresa na Japonskem, ki mu je najprej sledil cunami, potem pa še jedrska katastrofa. Čeprav v slovenskih medijih (vsaj kolikor jaz vidim) o vsem skupaj že več kot pol leta praktično ni ne duha ne sluha, so tam čez stvari vse prej kot rožnate.

Marsikdo si verjetno misli, da je vse tako ali tako daleč, po desetih mesecih niti novica ni več … brez veze. Pa je? No, daleč je res, ampak vsekakor ne dovolj, da človeka ne bi moralo dogajanje tam čez vsaj zanimati, če že ne skrbeti.

Kot je pri neugodnih rečeh navada, se resnica izve šele sčasoma. In po kapljicah. Tako se je za laž izkazala informacija, da se je delno stopila sredica enega od reaktorjev, vendar pa da zadrževalnik ni odpovedal. Ne, stopili so se v celoti trije reaktorji, zadrževalniki pa so v vseh treh primerih odpovedali. Pri četrtem reaktorju (ugasnjenem!) pa je gorel bazen za izrabljeno gorivo, kjer so bile poleg izrabljenih tudi nove gorivne palice, pripravljene za v reaktor. Izkazalo se je tudi, da je v okolje iz Fukušime ušlo več radioaktivnosti kot iz Černobila, večina od tega pa je šla v Pacifik. To je kar dober razlog, da se seznanimo z ribolovnimi conami. Sčasoma se bo radiaoktivnost akumulirala v večjih ribah, na vrhu prehranske verige. No, ne čisto na vrhu – tik pod nami.

Kaj se torej dogaja na Japonskem, kako rešujejo težave? Na najkrajši način zadevo opiše tale video:

Evacuate Fukushima Part 06 – HAPPY PEOPLE

V videu so omenjana odlaganja pepela (tudi radioaktivnega!) v Tokijski zaliv. Gre za to, da je japonska vlada najprej dvignila dovoljeno mejo radiaoaktivnosti za sežig, hkrati pa dovoljuje, da se material meša. Vzameš torej tono praktično neradioaktivnih reči in dodaš precej radioaktiven kilogram nečesa, če je povprečje pod 8000Bq/kg, je to zanje OK. Po Londonski konvenciji je odmetavanje takega materiala v morje prepovedana. Ampak Japonci so zviti kot preste – tega radioaktivnega pepela ne bodo odmetavail v morje, pač pa bodo to nasipi v Tokijskem zalivu. Še vedno je to v nasprotju z namenom konvencije, krši se je pa ne!

Če koga zanima več, priporočam spremljanje Enenews.com in pa Fairewinds. Prvo od obeh spletišč vsebuje samo povezave na drugje objavljene novice. Novice iz obeh virov so OK, tam ni kretenizmov kot je recimo tule, kjer si je avtor zmazka privoščil zapisati “Fukushima: the nuclear disaster that wasn’t”. Po njegovo je žrtev zaradi Fukušime točno 0.

Jedrske nesreče v Fukušimi se gotovo še spomnite, ne? Samo dobri štirje meseci so minili. Pravzaprav – dobri štirje meseci so minili od njenega začetka. “Veseli” dogodek seveda še traja. Če bi sklepali iz ne-omenjanja v medijih bi lahko dobili zmotno mnenje, da je tam vse v redu. Ali pa da vsaj nič dramatičnega ne bi bilo. Ne eno ne drugo ni res …

Je pa res to, da je dogajanje tam malce nerodno spremljati. Kot rečeno, mediji o tem ne objavljajo ničesar več. Ni več novo. Dokazujejo svojo neuporabnost. To k sreči sicer velja samo za “mainstream” medije, pa vseeno – novic je manj.

Ker mene problematika vseeno še vedno zanima, kljub temu, da je Martina že več mesecev “na varnem”, še naprej spremljam Fairewinds Associates. Razlage Arnieja Gundersena so res, res dobre. Ne govori v senzacionalističnem tonu, deluje dobrohotno in lepo umirjeno pove, kako je vse v k*. Ker je jedrski inženir se tudi vidi, da ve, o čem govori.

Spremljanje japonskih novic, predvsem NHK World, je sčasoma postalo nerodno, saj celo tam reaktorji niso več 24/7 tema, o njih govorijo samo še po poročilih. Sicer pri vsakih poročilih, ampak to vseeno pomeni, da bi bilo potrebno loviti čase, ko ta poročila so. Izkazalo se je, da to počno že drugi. Pred nekaj dnevi sem na Youtube našel kanal MsMilkytheclown. Redno ima zgoščene skupaj zlepljene posnetke z NHK World in drugih virov. Vmes sicer kdaj – verjetno odvisno od njegovega časa in volje – prilepi še kakšne odlomke filmov ali pa doda slike iz Lolcats … kdaj deluje sicer moteče, ampak je avtorju treba priznati, da kar dobro pašejo v kontekst.

Recimo tole je današnji video. V zadnjem delu je tudi odlomek, ki … no, saj boste videli. V tistem delu tiči razlog, da sem se spokal po dolgem času kaj na blog napisati.

V prejšnji objavi sem omenjal odrezanost od informacij. To je bilo res samo prve dni po katastrofi na Japonskem, nato sva z Martino prek SMSov izvedela, da Si.mobil omogoča brezplačno prejemanje klicev in klicanje na Japonskem. Oziroma ne samo to – omogočili so brezplačno uporabo vseh storitev tam, tako da sem si dejansko upal vključit data roaming na svojem Android telefonu. Tako sem bil lahko precej prepričan, da bi v primeru dramatičnega povečanja radiacije opazil to med novicami o Japonski.

Poleg tega je velikodušna in prijazna poteza Si.mobila drastično olajšalo dogovarjanje z domačimi in Damjanom glede tega, v kolikšnem času sva v tistih razmerah sploh sposobna priti na letališče Narita oziroma kako zgodaj sme biti let z Japonske.

Konkretno – moj račun bi bil brez Si.mobilove akcije olajšan za 314,52€. Si.mobil, hvala!

… oziroma “ko človek ne čuti rušilnega potresa”. Enajstega marca sva bila že v Kyotu, tavala po njem, se čudila lepim templjem, sicer naju je pa zeblo ko cucka. Sčasoma sem na železniški postaji v Kyotu opazil sms “Si še živ?”. Od mame, jasno. Začel sem se jeziti, kaj dela paniko, če sem pa ja lepo povedal, da v Kyotu en čas ne bova mogla do internetne povezave priti. Začasno sem SMS zanemaril, sčasoma pa sem dobil še od kolega Nejca vprašanje, če sva preživela potres in cunamije. Istočasno je tudi Martina opazila celo vrsto zgrešenih klicev od očeta. Začelo se nama je dozdevati, da nečesa ne veva.

V času potresa sva tavala po tržnici Nishiki in niti sanjalo se nama ni, da se 600km stran dogaja kaj tako dramatičnega. Če bi bila pri miru, po možnosti v kakem bolj šibkem (po možnosti visokem) objektu, bi potres baje lahko čutila. Tako sva šele v večernih urah pri gostitelju v Kyotu prišla do novic. Na Japonskem varčujejo najmanj z dvema dobrinama: s klopcami in koši za smeti. Poleg tega v Kyotu varčujejo tudi z wi-fi omrežji, sploh z odklenjenimi. Založena z informacijami čez dan ravno nisva bila. Kljub potresu se vseeno nisva pustila motiti in sva mirno raziskovala Kyoto, vsak večer sem pa vseeno gostitelja povprašal, kako kaj elektrarna. Slutil sem, da je to lahko taka stvar, ki me bo morala zanimati. Pa na začetku ni zgledalo tako dramatično.

Najina “zabava” se je začela 14. marca med postopanjem po vrtu cesarjeve palače. Martina je dobila sporočilo, da so zaradi razmer odpovedali avtobus Kyoto-Tokyo, za katerega sva imela rezervacijo in naj bi naju ponoči pripeljal v Tokyo, kjer sva imela pa – seveda šele za naslednji dan – rezerviran hotel. Začela sva se spraševati, kaj naj. Če bi s hitrim vlakom šla v Tokyo, bi imela problem, ker se eno noč ne bi imela kam dati. Uspelo nama je tudi izvedeti, da je v Tokyu precej kaotično in da ni najbolj pametno tja rinit. Zato sva se odločila, da bova poskusila priti kar v Maebashi – čeprav je to pomenilo, da se približava pregrevajočim se jedrskim elektrarnam. Ker sva bila brez interneta in tako brez informacij in možnosti iskanja, sva klicala slovensko veleposlaništvo. Zelo so bili prijazni in koristni – rezervirali so nama direktni avtobus iz Kyota v Maebashi.

Avtobus sva uspešno našla, sva pa tudi prebila kar nekaj ur ob čakanju na ta avtobus na železniški postaji v Kyotu. Kazalo je na dež, jaz sem pa že imel v glavi, da na dež ni pametno hodit, če je relativno blizu jedrski reaktor v okvari. Skratka, železniško postajo v Kyotu sva obredla podolgem in počez in če ne bi bila tako kaotično zasnovana, bi se v njej celo znala orientirati. Ampak kdor čaka, dočaka. Dočakala sva pa tudi informacije. Ponoči med vožnjo mi je Damjan po koščkih prek SMSjev razložil, da letalske družbe odpovedujejo lete iz Tokya in se od tam umikajo. Da je najbolj pametno, da se spokava od tam, dokler se to sploh še da.

Sledil je precej klavern dan poln drame in odločanja, koliko ljudi pravzaprav gre nazaj. Torej – ali grem samo jaz ali gre tudi Martina. Če stvar skrajšam – od tam sva se oba odločila oditi. Damjanu je uspelo izbrskati za tiste dni nenavadno poceni karti (Hvala!), 16. marca sva imela let. Kajpada pa je bilo potrebno na letališče pravočasno prit. Bolj in bolj se nama je dozdevalo, da to ne bo nujno enostavna stvar. Vlak od Maebashija do Tokya ni vozil, zato je bila direktna avtobusna povezava z letališčem edina realna pot. Nisva pa vedela, če ti avtobusi tudi res vozijo. Pri tem je pomagala Martinina “host mother” Izuka. Zelo prijazna gospa, še karti je rezervirala. Potrebno je bilo “samo” še pravočasno prit na avtobusno postajo v Maebashiju. Tisti “samo” ima pa narekovaje zato, ker je bilo en čas čisto možno, da se to morda ne bo dalo. Ravno tisti čas so namreč imeli redukcije toka. Napovedani izpadi, izmenično po prefekturah. In v času izpada semaforji niso delali, posledično so mestni avtobusi vozili z zamudami. Tudi sicer zelo prijazni in ustrežljivi ljudje v referatu na univerzi v Gunmi se niso ravno prerivali, da bi naju peljali na postajo. Takrat sva izvedela še eno podrobnost: bencina v mestu ni bilo več, samo še dizelsko gorivo so imeli. Posledično nisem vedel ali to pomeni, da tudi taxijev ni.

No, taxiji so k sreči le bili. Uspelo nama je dobiti taxi, pravočasno sva prišla na glavno avtobusno postajo in od takrat naprej je samo ostala skrb, če bi morda v okolici Tokya bili kakšni hudi zastoji. Ni jih bilo. Na letalo družbe Swiss sva se uspešno vkrcala, pred tem sva še nakupovala po trgovinah znotraj letališča. Kolikor je bilo prostora v kovčkih za ročno prtljago, sva zapolnila …

Saj res – če je kdo pričakoval kartico z Japonske – še vedno jih imam, neizpolnjene. Ni bilo usojeno …

Ob tem bi se rad še zahvalil vsem, ki vas je skrbelo za najino vrnitev in ste ponujali pomoč in pomagali – že veste, katere mislim … hvala!

Prva ideja za naslov je bila “hecna hrana”, vendar sem po treznem premisleku ugotovil, da dejanske za evropski okus hecne hrane nisem niti slikal. Skoraj. “Drugačna” bo OK.

Zaradi dogajanja na Japonskem – predvsem Fukušime – sem bil na Japonskem približno pol manj časa, kot je bilo predvideno. Marsikak plan je splaval po vodi, med drugim tudi obrok iz napihljive ribe fugu (ja, tiste ta strupene). Tolažim se lahko s tem, da so mi zatrdili, da okus res ni nič posebnega in da naj raje kaj drugega poskusim.

Sprehod po njihovih trgovinah s hrano je za evropejca vsekakor dogodek, toliko reči je drugačnih. Ogromno je takih, da človek sploh ne ve, kako se sestavino pri kuhi uporabi in čemu služi. Morske reči so tam poceni, za razliko od velike večine sadja in zelenjave. Jabolko po euro (ja, eno!), en krompir po slab euro … in tako naprej. Sir! Siri so tam eksotika, malo jih je, imajo pa prav nesramno visoke cene. Prilagam sliko oddelka s siri iz ene manjše trgovine. Za oceno – cene je potrebno množiti z 1/110 oziroma z 0,009, da dobite eure. Ja, malo francoskega sira po okoli 15€.

Kruha tudi ni. Imajo kup peciv – in ta so res poceni – ampak kruha, ki bi ga pri nas uporabili za kak sendvič, tam “ni”. Jasno – se dobi, vendar so nahajališča tega redka. Japoncem ne paše to v njihovo prehrano, nimajo s kruhom kaj početi. Imajo pa ogromno reči iz riža in riževe moke. Tej objavi prilagam nekaj slik in nad sliko bi se moral pojavit opis zadevščine, če nanjo zapeljete miškin kazalec.

Surove ribe se v japonski kuhinji pojavljajo najbolj pogosto v dveh oblikah (ne dvomim, da imajo še kup drugih načinov uporabe ) – kot sushi in kot sashimi. Pri nas večina obeh besed ne loči, oziroma jim “sushi” pomeni kar “surove ribe”, čeprav za sushi sploh ni nujno, da vključuje ribe.

Sushi je rolica riža ovita v plast alg, v sredini je pa “nekaj”. Ta nekaj je lahko tudi kakšna surova riba, lahko je pa tudi kaka vegetarijanska stvar. Meni je kajpada ljubša prva opcija. Sashimi pa vsekakor vsebuje surove ribe – drugih sestavin praktično ni. Preden sem prišel na Japonsko, sem si predstavljal, da bom te sashimije lahko jedel na vsakem vogalu in da bo poceni. Za resnico se je izkazal samo ta drugi del. Te jedi so tam poceni, ali pa vsaj dosti cenejše kot pri nas. Recimo dvakrat ali trikrat cenejše.

Vseeno je preteklo kar nekaj dni, preden sem imel priložnost priti do sashimija. Da bi bila žalost še večja, sem to priložnost imel točno trikrat (hvala, General Electric!), če odmislim dejstvo, da se da zadevo kupit tudi v večini trgovin s hrano. Te možnosti sem se sprva bal. Nisem vedel, koliko je to varno. Sklepal sem tudi, da je tudi gotovo slabše, kot če zadevo dobim servirano v restavraciji.

Prva priložnost je tako bila v Maebashiju, ko sva z Martino šla s kolesi v “center mesta”, če se temu lahko tako reče. Maebashi namreč nima kakega jasno določenega središča, je bolj brezvezno mesto. Pravzaprav ne vem, če tisto res šteje kot sashimi, pod koščki rib je bil namreč riž. Vendar ni šlo za rolice riža, tako da sushi tudi ni bil … No, bilo je pa dobro, to je bistveno. Isti dan sem se tudi odločil tik pred povratkom “domov” kupit sashimi v trgovini s hrano. Kupit se ga da na pladenjčkih, nekako tako kot pripravljena hrana v eni od prejšnjih objav. Transport “domov” je olajšal tudi led, ki ga lahko brezplačno daš v za to namenjene vrečke pred izhodom iz trgovine. Praktično in zelo lepa gesta.

Slikovno gradivo prilagam! Druga priložnost, ki sem jo imel, je bila pa v Kyotu. Šli smo v kaiten-zushi, to je restavracija, kjer se krožnički pomikajo po tekočem traku in vzameš, kar ti paše, na koncu pa plačaš glede na število (ponekod tudi glede na barvo) krožničkov. Omenil sem, da je bilo ceneje. Da. Sto yenov (slab euro) je bil krožniček. Pri nas je tak z ribo 2-3€ v Moy Sushi restavraciji. Torej faktor med 2 in 3, odvisno od tega, katere ribe imate raje. Se pozna …

Sprva sem pozabil na tretjo priložnost – tole naknadno popravljam. Glede na razmere, v katerih sva bila takrat, ni čudno. Na kaiten-zushi sva namreč šla tudi na železniški postaji v Kyotu, ko sva čakala na avtobus proti Maebashiju. Sedeža na njem je rezerviralo veleposlaništvo, a o tem v drugem zapisu. Ta kaiten-zushi na železniški postaji je bil dosti manjši, s slabšo izbiro, cena je bila pa zaradi lokacije višja – 137 yenov. Za naše razmere še vedno vsaj pol ceneje.

Vem, vem. Napisal sem, da bom pisal. In napisal celi dve objavi, potem pa nič … Ampak imam vsaj dober razlog in izgovor – potresi, pa tsunamiji in tako. Pravzaprav nuklearke v Fukushimi, za potrese sva bila predaleč. Bom pa naknadno poskusil nadoknadit zamujeno.

Martinini kolegi so predlagali, da bi skupaj šli v eno restavracijo na okonomiyaki. Gre za japonsko jed, bojda zelo razširjeno in po predhodnem googlanju sodeč ni zgledalo prav nič obetavno. S precejšnjo mero skepse, a toliko večjo mero radovednosti sem šel seveda zraven, poskusit to čudo japonsko.

Stvar izgleda tako, da izbereš med možnimi kombinacijami sestavin, ki ti jih prinesejo v skledici. Nanje se prelije jajce, sam pa si stvar popečeš na vroči plošči, ki je v sredini mize. Ker je pri tem tipično zraven več ljudi, nastane nekakšen slow food iz tega. Več kot dveh hkrati se niti ne spravi na ploščo, zato se porcije lahko razdeli (vsaj mi smo tako ravnali), ker pa nas je bilo pet, je to pomenilo tri runde pečenja.

Vsebina teh skledic? Različna japonska zelenjava, kakšni rakci, svinjina … razno. Vezivo je tipično jajce, ni pa nujno. Ko se stvar speče, se nanjo namaže kak namaz iz bog si ga vedi česa, Japonci potem radi na to dajo tudi majonezo. Ampak stvar sploh ni slaba, je treba priznat. Tudi cel postopek je zabaven, imamo v planu obisk ponovit. V ponudbi restvaracije v kateri smo bili je bila tudi neomejena pijača in sladoled. Izbire pri slednjem sicer ni bilo – ena sama sorta, potem pa dodaš poljuben preliv, koruzne kosmiče, nekakšne kakavove mrvice … Saj za 4-5 rund je kar bilo, potem sem se ga pa naveličal.

V nedeljo sem uspešno prestal večkratno čakanje. Ne maram letališč, eno samo čakanje je vse skupaj. Najprej sem čakal na Brniku na prvi let. Slabo uro. Let na Dunaj je bil kajpada dosti krajši od tega čakanja. Pač pa je bilo čakanje na Dunaju – daljše. Dosti daljše. Od nekje pol devetih do enih.

In ko smo se vkrcali na 777-200 se je čakanje seveda šele dobro začelo, let je namreč trajal slabih 11 ur. Zaradi ubornega naklona sedežev s spanjem ni bilo nič. Preostalo mi je gledanje filmov na mizernem zaslončku, poslušanje glasbe in bolščanje v karto, ki je prikazovala pozicijo letala, njegovo hitrost in trenutno višino. Mislim, da mi že dolgo ni bilo tako dolgčas.

Sčasoma so tisti kilometri prišli z dobrih 9000 na 0. Znašel sem se na Nariti. Prišel sem torej z letališča, polnega nekih maharadž (Dunaj) na letališče, polno malih rumenih. Ker jih je na carinski kontroli zanimalo, kakšne steklenice z alkoholom tovorim (na letalu smo dobili listke z vprašanji glede prtljage), sem prišel celi dve minuti pred odhodom avtobusa v Maebashi. Ker nisem vedel niti kam naj tečem, sem lepo kupil karto za naslednji avtobus. Dodatni dve uri čakanja. Za počet točno nič. OK, približno nič. V teh dveh urah so me različne policijske patrulje popisale trikrat! Tretjič ko so se mi približali, sem jim že rekel “Yes, yes, I know – passport …”. Podatke iz potnega lista so v vseh treh primerih pisali na prazen list papirja, zgledalo je povsem brez veze, močno dvomim, da je to kdo pretipkal kam in da je to komu služilo. Ima pa nekaj ljudi zaradi tega službo … nekaj pa morajo počet. So pa v vsakem primeru zelo prijazni, tako da so samo smešno nadležni.

Ampak nov avtobus je sčasoma le prišel. Vožnja je trajala dve uri in pol. Skratka – novo čakanje. Vmes se mi je malo spalo, vendar kaj dosti spanja niti na avtobusu ni bilo. Nekaj je bilo sicer gledanja naokoli, ampak dosti zanimivega vsekakor ni bilo za videti. Bolj smo se bližali cilju, bolj sem imel občutek cijazenja čez neskončno predmestje. Recimo, kot da bi se vozil eno uro gor in dol po kakem Trzinu. Večinoma sodobne brezvezne stavbe, sicer je bilo vse očitno drugače kot v Evropi, pa vendar – predmestje kot predmestje. S tem da je Maebashi sam kot eno predmestje, mesto brez središča. Nekakšno spalno naselje.

Vseeno se je tudi cijazenje z avtobusom nehalo. Voznik je pohvalno hitor vozil in prehiteval majhne kvadraste japonske avtomobilčke, ki so vozili na skrajno levem pasu. Na cilj sem prišel pred Martino, ker nekdo slabo gleda vozni red in je posledično pristal drugje. Ampak sčasoma ji je uspelo, jaz sem pa medtem primerjal Japonke s “province” s tistimi videnimi na Nariti. Slednje so bile praviloma opazno bolj zrihtane. Hecno … visoke pete, z najlonkami ali brez, (čisto) kratke hlače, čez ksiht pa – bela maska. No, v marsikaterem primeru je slednja sicer verjetno izboljšala situacijo, smešno je pa kljub temu zgledalo. Čeprav ene so kar dobro zgledale …

Po veselem snidenju z Martino in prispetju na cilj razen nekaj razpakiranja od mene razumljivo ni bilo dosti. Bil je že nov dan, jaz pa praktično brez spanja. No, povsem brez pravega spanja gotovo. Komaj sem zdržal do pol desetih po lokalnem času, dobra stran tega pa je bila, da sem naslednji dan bil že čisto lepo nastavljen na UTC + 9.

Zaradi deževnega vremena se naslednji dan sicer ni zgodilo dosti, samo v lokalno trgovino sva šla po nekaj hrane. Ja, pa “zvečer” sem postal lačen, zaradi česar je sledil obisk trgovine – ob enih ponoči. Ob dveh ponoči je bila malica, vstajanje pa bolj pozno …

Potovanje se bliža, še manj kot en teden. Oziroma: čez en teden ob takem času bom že na Japonskem. Izkazalo se je, da glede prtljage sploh ne bo problem dovoljena masa (20kg+8kg), pač pa prostor v kovčkih.

Še sreča, da sem imel priložnost vadit kar najučinkovitejše zlaganje reči v škatle (paketi za Martino ), tako da ne dvomim, da bom prostor v kovčkih zelo učinkovito izkoristil.